SNG Opera in balet Ljubljana

Včasih pride mimo kakšna vloga, ki se ti prilega in ti njej. Tako je z odvetnikom Zajcem,« pravi Brane Grubar. »Zelo mi je blizu, po značaju – je tih in miren – in etičnih načelih. Všeč so mi mali ljudje, kot je on. Nikoli ni pretirano uspel, ker je bil pošten in zvest samemu sebi. Je odslikava sveta, v katerem živimo, kjer so malo manjši ljudje po današnjih merilih uspeha popolnoma odrinjeni in neuspešni. Danes so priznani, opaženi in sprejeti samo še hrusti, ki govorijo na glas, čeprav neumnosti in lumparije,« je kritičen. »Zato sem bil res vesel vloge Zajca in sem delal z veliko slastjo.«

Pri ustvarjanju vloge skuša nabrati čim več referenčnega materiala, da lahko lažje oblikuje lik, in pri Zajcu je imel v mislih enega znanih slovenskih pravnikov, ki je »vse svoje življenje branil tiste, ki so malo nemočni. Tega človeka osebno sicer ne poznam, a mi je neskončno ljub in drag – tudi po svoji pojavi. Komaj čakam, da bo nekoč priložnost, da se srečava.« Ne, konkretnega imena ne razkrije.

Otrok, kolo in jadrnica

Čeprav je v pokoj uradno odšel že pred 25 leti, ves ta čas pridno dela. »Zakaj ne bi? Igra je del mene, mojega življenja. Če imam kakšne daljše premore, sem kar malo izgubljen,« prizna. Mladostnega ga ohranja mlajša žena Valentina, profesorica geografije, še bolj pa 18-letni sin Timon, ki ga trenutno bolj kot igralstvo obseda zgodovina, je pa tudi odličen sabljač. »On me res drži ne nad vodo, temveč nekaj centimetrov nad njo. Včasih bi se kar malo potuhnil, potem pa pomislim, da me čaka nekdo, ki je poln volje in energije in si rečem – ne smem. Nikakor ni slabo imeti otrok v poznejših letih. Super je!« Poleg tega redno »biciklira – dve uri poštenega kolesarjenja dobro dene«, ter ogromno prehodi, njegova največja ljubezen pa je še vedno jadranje – že več kot štirideset let. Zadnjih enajst let je njegova 10-metrska jadrnica Erikousa, ki jo je zgradil sam s prijatelji, zasidrana v Grčiji (prej na Hrvaškem), letos si obeta pluti proti Kreti.