Sir po trdoti delimo na sveži, mehki, poltrdi, trdi in topljeni sir.

Sveži sir ne potrebuje zorenja in ima velik delež vode. Ko se mleko sesiri, ločijo posamezne grudice sira in sirotko. Posnetemu mleku dodajo kislino in mu primešajo kislo smetano, da nastane skuta.

Mehki sir zori od zunanjosti proti notranjosti, čas zorenja pa običajno traja od enega do dva tedna. K tej vrsti sira uvrščamo nekatere sire s plemenito plesnijo.

Poltrdi sir zori od enega do dva meseca. Zorenje lahko poteka v foliji, vosku ali pa v skorji, pridelani iz rdečih mlečnokislinskih bakterij.

Trdi sir ne vsebuje več kot 40 odstotkov vode. Ker dolgo zori, velja za najbolj aromatično vrsto sira. 

Topljeni sir ima daljšo obstojnost in nežnejši okus, zato ga postrežemo z dodatki, kot so mesnine ali oreščki.

Rezanje

Sir lahko narežemo na rezine, kadar ga potrebujemo za sendviče, na kocke, kadar ga postrežemo na pladnju za predjed, ali nastrgamo, kadar ga potresemo po hrani in zapečemo v pečici.

Če je sir v obliki hlebčka in ima trdo skorjo, se ne trudite z odstranjevanjem skorje. Pravilo namreč veleva, da naj bi tudi vsako rezino postregli s skorjo, saj je okus tam najbolj intenziven.

Če režete mehke sire, prej namočite nož v vodo. Tako boste preprečili trganje pri rezanju. 

Shranjevanje

Narezan sir zavijemo v folijo ali položimo v plastično posodo z neprepustno zaprtim pokrovom ali na lesen pladenj s steklenim pokrovom. Hranimo ga na hladnem.

Sir v hlebčku shranjujemo v hladilniku, v predelu, ki je namenjen za zelenjavo.

Zamrzovanje sira ni priporočljivo, saj tako izgubi aromo in kakovost.

Preden sir postrežemo, ga vsaj eno uro prej damo na sobno temperaturo. Le tako bo razvil poln okus in strukturo.