revija Jana

 Rdeča jutranja zarja je zame eden lepših nebesnih pojavov. Pa čeprav me spomni na omenjeni verz. Doma itak veljam za sovo. Skovikam, tudi kadar bi morala molčati. V tem sem res dobra. Je pa res, da nas je več. Ste opazili, koliko dokumentarnih oddaj in filmov o dogajanju pred in med drugo svetovno vojno se v zadnjih tednih vrti na TV-kanalih? S kakšno vnemo komentatorji iščejo vzporednice med takrat in danes?  Po pogostosti jim sledijo samo še nasveti o tem, kako preživeti. Kje bo varno, kako z zalogami, pa brez elektrike … Podjetnik je takoj ponudil module, ki bi bili vkopani v zemljo, imenitno zaklonišče. Lahko pa tudi klet za krompir.  Kdor zna, pač zna. Resne države svoje državljane že zasipavajo z navodili, nasveti, seznami kam, koliko, česa …

Ko je počilo leta 1991, smo bili na sveže preseljeni v Zupančičevo jamo. Tam sem prvič in zadnjič od znotraj videla zaklonišče. Opremljeno z vsem nujnim. Takrat so bila v novogradnjah zaklonišča obvezna. Danes pa menda, na veliko veselje zasebnih investitorjev, ki neradi gradijo kaj, česar ne morejo prodati po mnogo tisočakov za kvadratni meter, niso več. Izjema so javne ustanove.

Svet se spreminja. Nenadzirano. Trump ga razume kot dobro založeno samopostrežbo. On hoče, če ne dajo, bo vzel, sicer pa zmel … Od tistega, kako bo v prvem dnevu vladavine ustavil vojne, ni bilo nič. Od OZN, VS in kar je še tega, pa tudi ne. No, uradniki plače gotovo še dobivajo.

Dobro, da imamo izjemne športnike. Planica, Rogla, Dončić … Pravi balzam za naše vedno bolj zbegane duše so. A kadar preletim komentarje pod članki o zmagah in rekordih, mi postane kar slabo. Kdo neki so ti, ki sodeč po urniku objav od jutra do poznega večera visijo pred zasloni in nabijajo? Ne enkrat sem se že pridušala, da tega gnojišča ne bom brala, pa me še odnese. Rekordi, zmage … nič ne pomaga, »komentatorji« vedo, kako brez zveze je ta ali oni šport, kakšni bedniki in bleferji so športniki, kako nimamo nič od njih, kako zajedajo naš denar. Naj gredo raje kaj delat itd. Vedno se sprašujem, zakaj uredniki teh greznic sproti ne čistijo. Izbrišejo. Ker brisanje grezničnih komentarjev ni cenzura, temveč osnovna higiena. Gre vsem res le za klike?

In res, kdo so ti, ki vse to pišejo, vedo vse o vsem in vsakomur? So to ljudje, ki se v običajnem življenju z nikomer ne upajo soočiti v živo? So to bolniki? Pri mnogih gre gotovo za čisto resne duševne motnje. Občutek hude manjvrednosti je resna diagnoza. Ljudje, ki jih doleti, jo pogosto prikrivajo z aroganco in prikrito agresivnostjo. Zahrbtnostjo. Splet je zanje kot naročen. Ponuja olajšanje. In najpomembnejše, ponuja anonimnost. Ni jih težko »prebrati«. Mnoge izdajata že pravopis in skromni besedni nabor. Predvsem pa aroganca in zaničevanje vsega in vseh, ki so uspešni, občudovani, znani … Vse, kar oni nikoli ne bodo.

In ja, tudi ko sem tečnobna in zlovoljna, mi uspehi naših športnikov polepšajo dan. Zato sem vesela, ker jih imamo. Dober športnik ne more biti kdorkoli. Ni kot v politiki, kjer kdo brez znanja in vsakršnih moralnih vrednot lahko leta in leta vedri ter oblači. V športu so vsi, ki stopijo na oder za zmagovalce, leta in leta trdo delali. Trenirali, garali, padali in se pobirali … Bolj čudni so časi, bolj jih potrebujemo. Ker optimizma je vedno manj.

Kolumna je objavljena v reviji Jana, št. 14, 8. april 2025.

Revija je na voljo tudi v spletni trafiki.

revija Jana