Revija Zarja

Poteza, ki je navdušila slovensko javnost in hkrati potrdila tisto, kar je že pred petimi leti v nekem intervjuju o tedaj šele 19-letnem Mateju povedal Martin Hvastija (zdajšnji selektor kolesarske reprezentance do 23 let in odlični sokomentator kolesarstva na TVS): »Matej Mohorič je preprosto popoln fant. Prizadeven, marljiv in skromen. Fant, ki s svojo osebnostjo nikoli ni na tleh. Vedno je poln optimizma, vedno ima voljo za akcijo, neizmerno željo.«

Mateja Mohoriča so takrat v Sloveniji izbrali za kolesarja leta. Bolj izkušene tovariše je ugnal z naslovom svetovnega prvaka v cestnem dirkanju med mlajšimi člani, leto prej je bil svetovni prvak tudi med mladinci, in v uglednem športnem časniku La Gazzetta dello Sport so ga poimenovali kar »smaragdni diamant«.

Na začasnem delu v Bahrajnu. Slovenski Fant s kmetije v Podblici blizu Kranja se s superlativi o sebi ni nikoli želel prav veliko ukvarjati. »Želim ostati tak, kot sem bil. Še naprej poskušam delati tisto, v čemer uživam. Pa naj bo to pri treningu, prehrani ali odnosih. Zame je bistvena pot in ne cilj,« je že takrat odgovarjal zrelo in prepričljivo.

In ko smo že pri njegovi poti – ta je bila na moč razgibana. Omahovanje pač ni Matejeva značajska lastnost. Leta 2013 je bil član kolesarskega kluba Sava, že leto pozneje italijanskega Cannondala, leto 2016 je prekolesaril v klubu Lampre - Merida, sezono 2017 v klubu UAE Emirates, od letos pa je član (pretežno slovenskega) moštva Bahrain Merida. V njem se ob še šesterici slovenskih kolesarjev, pa tudi športni direktor je Slovenec Gorazd Štangelj, počuti odlično, slovenski kuhar jim včasih pripravi kaj domačega, lepo je tu in tam slišati kak slovenski vic ...

Revija Zarja

V petih letih s kmetije do Monaka. Pri 19 letih je razmišljal, da bi se z domače kmetije odselil v Kranj, pet let pozneje, ko jih nima še niti 24 (dopolnil jih bo 19. oktobra), pa je že nekaj časa prebivalec Monaka. Zaradi ugodnejših davkov, to se ve, in predvsem zaradi dobrih razmer za trening. Kljub prebivališču na tujem njegovo srce zvesto bije za Slovenijo. Česar ni dokazal le s prepevanjem Zdravljice, temveč tudi z jasnim načrtom za nastop na svetovnem prvenstvu konec septembra, na primer, ko bo slovenska ekipa složno delala za Primoža Rogliča. Matejeva priložnost naj bi bila trasa na svetovnem prvenstvu prihodnje leto v Veliki Britaniji.

Brez prehitevanja in po pameti. Matej Mohorič pri ničemer ne prehiteva dogodkov, ki se imajo zgoditi. Mlad sem še, pravi, pri tem pa od vedno navdušuje s svojo zrelostjo. Osebnostno in športno. Ničesar ne prepušča naključju, s študioznostjo, ki mu je že na ne najbolj lahki kranjski gimnaziji prinesla naziv zlati maturant, se loteva tudi kolesarstva. Nekoč so se mu zato čudili, celo posmehovali, toda potem ko je ta slovenski fant slavil etapno zmago tako na italijanskem Giru kot španski Vuelti, letos pa je kar zapored zmagal na dirki po Beneluksu in nato na že omenjeni dirki po Nemčiji, ga jemljejo nadvse resno. Njegov racionalni pristop tako k dirkanju kot tudi treningom poskušajo celo posnemati, toda tistega žara, ki je v njem, in načina, na katerega vidi in čuti stvari, se seveda ne da skopirati. Ta mirni fant ima namreč v sebi neke tako rekoč kaskaderske vzgibe, zaradi katerih so ga morali v mlajših letih menda kar precej umirjati. Ko gre, gre Matej pač »na polno«.

Unikatna slovenska »žuželka«. Zato večini ne uspeva v celoti skopirati niti njegovega zdaj že legendarnega sloga vožnje po klancu navzdol, ko v aerodinamičnem položaju sedi ne na sedežu, temveč na okvirju kolesa (»štangi« po domače) in za povrh še vrti pedale. Školjkasti stil oziroma položaj »žuželke« so ta način nekoč poimenovali njegovi sotekmovalci. Najprej so se mu smejali. Potem so ga začeli posnemati, a se je to za marsikoga končalo z grdim padcem. Poleg Mateja ta stil še najbolje obvladajo prav Slovenci. Saj se spomnite Primoža Rogliča, ko je drvel proti etapni zmagi na Touru? Oba, Primož in seveda Matej, sta se z »žuželko« denimo izkazala tudi na letošnji dirki po Sloveniji, na kateri je Primož zmagal, Matej je bil na koncu tretji.

Revija Zarja

Se »zgodiš« ali »narediš«? Predvsem ob Rogliču, na primer, potekajo razprave o tem, kako pomembne so genetika in dane telesne lastnosti. Ali se vrhunski kolesar predvsem »zgodi« ali naredi. Tudi pri njem bi strokovnjaki najbrž znali povedati marsikaj o dobrih predispozicijah, tako kot pri Rogliču, toda Matej Mohorič je eden tistih, ki je prepričan, da so bolj kot telesne predispozicije pomembni okolje, vzgoja, delo … Njemu so privzgojili krščanske vrednote in delovne navade, skromnost in vztrajnost, hkrati pa tudi samozavest in odprtost do vseh možnosti, ki ti jih ponuja širni svet.

Delavec, ki preži na pravo priložnost. Matej Mohorič priložnost, ki jo dobi, navadno tudi izkoristi. V ekipo Bahrain Merida je prišel za »delavca«, torej tistega, ki navadno pomaga kapetanu oziroma največjemu zvezdniku. V omenjenem moštvu je to Vincenzo Nibali, a ko so Mateja zvabili k sebi, so mu obljubili, da bo dovoljeno zmagovati tudi njemu. Prav to, zmaguje, Matej tudi počne, a hkrati s svojo samozavestjo ohranja tudi ekipni duh, zaradi katerega bo zagotovo trdo garal tako za Nibalija kot za Rogliča. Toda ko bo zaslutil priložnost, ko bo imela etapa zavit in zvit klanec, bo treba nadvse resno računati nanj. Morda že na prihodnjem Tour de France, na katerem si Matej res že močno želi nastopiti. No, pred tem pa si bo morda moral še kje kar sam zapeti Zdravljico, kot so mu na nedavnem sprejemu hudomušno namignili tudi njegovi ponosni sokrajani iz Podblice.

Objavljeno v Zarji št. 36, 4. 9. 2018.