Revija Zarja

Prejšnji teden je založba Družina predstavila knjigo Daniella Pitteta Odpustil sem vam, ki ji je napisal predgovor papež Frančišek. Gre za zelo jasno, skoraj grobo pripoved, brez skrivalnic in olepšav, kako je jezuitski duhovnik štiri leta skoraj vsakodnevno posiljeval fantiča, začelo se je, ko je imel devet let. Papeževi kampanji proti zlorabi otrok se pridružuje tudi slovenska Cerkev, saj gre za strahoten, pošasten greh, ki je v popolnem nasprotju s Kristusovim naukom, pravi papež Frančišek. Nekaj odmevnih primerov smo imeli tudi pri nas, a se tudi v Cerkvi zavedajo, da gre le za vrh ledene gore. Večina otrok, ki imajo izkušnje z zlorabo, najbrž sploh nikoli ne pove svojim bližnjim, kaj se dogaja v zakristiji, spovednici in po verouku, ker jim preprosto ne gre v glavo, da je tisto, kar jim počne ali hoče početi duhovnik, najbolj čaščena oseba med verniki, nekaj strašno sprevrženega.

Se pa marsikaj sliši. Recimo to, da starši od otrok zahtevajo (ne da bi seveda razložili, zakaj), naj pridejo po verouku ali po ministriranju pri maši takoj domov, mnogi jih tudi hodijo čakat. Pa če so duhovniki krivi ali nedolžni. Od marsikod namreč prihajajo precej strašljive zgodbe, da je vsa vas (recimo na jugu Italije, pa tudi pri nas) vedela, da župnik nadleguje otroke, pa niso ukrepali. Le otrokom so svetovali, naj se ne potikajo okrog cerkve in župnišča. Smo res tako sprevrženi in hinavski?

Pravzaprav smo, o tem namreč priča kar nekaj knjig in javnih razkritij, ki smo jim priča zadnje čase. Vendar se Cerkev ni zganila, dokler niso izbruhnili vesoljni škandali in je bilo za povrh treba žrtvam zlorab plačati ogromne odškodnine. Križarska vojna proti duhovnikom, ki zlorabljajo otroke, je v teku, kakšen pa je lahko rezultat? Nekaj pretresenih duhovnikov na prangerju, ki mislijo, da »bodo otroci tako ali tako vse pozabili«, kot smo lahko prebrali v izpovedi gejevskega duhovnika Krzysztofa Charamasa? Grozljivo je, kako malo vedo ljudje, ki po svetih postavah omejujejo spolnost vernikov na spočetje otrok med poročenima zakoncema različnega spola, o človekovi naravi in navsezadnje tudi o lastni spolnosti. Prepovedujejo in svetujejo, pri tem pa bi morali biti sami deviški. Večinoma seveda niso.

V Cerkvi trdijo, da ni med duhovništvom nič več pedofilov kot med preostalim prebivalstvom – in najbrž imajo prav. So pa cerkvene ustanove polne ljudi z zatrto spolnostjo, samozadovoljevanja se sicer lahko spovejo pri svojih kolegih in dobijo odvezo, tudi skoke v posteljo z ženskami in tudi moškimi si med seboj odpustijo. Tisti, ki imajo dolgoletno zvezo ali celo družino (ni jih tako malo), k spovedi najbrž niti ne hodijo. Se pač sami pogovorijo z Bogom. Tisti najbolj zavrti, ki se ne morejo obvladati, se z grožnjami in podkupovanjem lotijo nemočnih in neukih otrok, ki so samo kolateralna škoda cerkvenega odnosa do spolnosti.

Ni torej dovolj, da cerkveni vrh opleta z veliki besedami in prisegami, kako bo zloraba otrok izkoreninjena, ampak je treba iskati izvirni greh v odnosu Cerkve do ene najmočnejših energij, ki jih premore človek – ljubezni in spolnosti. Zlorabe so bile in bodo, dokler nesmiselni celibat ne bo ukinjen, dokler homoseksualnost ne bo razumljena in dopuščena in dokler v Cerkvi ne bo več žensk, ki prinašajo v versko skupnost drugačno energijo, znanje in pojmovanje. Velike besede torej so, zdaj so potrebna le še velika dejanja. Ampak karizmatični papež Frančišek za zdaj ne kaže, da bo kaj ukrenil. Čeprav ve, da bi moral. Cerkve se namreč praznijo – ne le da je tam čedalje manj vernikov, ampak je tudi vse manj duhovnikov.