Shutterstock

Sladkorna bolezen je v porastu in zaradi svojih težkih posledic velik zdravstveni problem. Oseba s sladkorno boleznijo na svojo bolezen povprečno pomisli vsakih 20 minut – vsak dan, vse življenje. V nasprotju s tipom 2, ki je pogostejši in si ga v veliki meri nakopljemo z nezdravimi navadami, se sladkorna bolezen tipa 1 razvije zgodaj v življenju, pogosto že v otroštvu. Bolezen je avtoimunska, saj imunski sistem iz še neznanega razloga napade celice beta v trebušni slinavki, ki proizvajajo inzulin, hormon, ki pomaga pretvoriti glukozo v energijo za telesne celice. Kadar je v trebušni slinavki uničenih več kot 90 odstotkov teh celic, je proizvodnja inzulina premajhna. Simptomi so lahko hitri in dramatični. Kažejo se kot zmerna do huda dehidracija, bruhanje in bolečina v trebuhu, pogosto in obilno uriniranje kljub dehidraciji, izguba telesne teže na račun tekočine, mišične mase in maščobnega tkiva, poseben upadel izraz obraza, zadah po acetonu, globoko in pospešeno dihanje, spremenjena zavest (težave z orientacijo, neodzivnost), šok (nižji pulz, hladne blede ali modrikaste okončine) in nizek krvni tlak. Lahko pa so simptomi tudi počasnejši in blažje oblike. Pozorni bodimo, če se pojavi ponovno močenje postelje, glivična okužba spolovila, posebej pri predpubertetnih dekletih, kronično izgubljanje telesne teže ali slabše napredovanje v rasti, razdražljivost in poslabšanje šolskega uspeha ali ponavljajoče se okužbe kože.

Preskok v zdravljenju

Bolnik s sladkorno boleznijo tipa 1 mora dobivati inzulin vse življenje in biti stalno pozoren na raven sladkorja v krvi, gibanje, prehrano itn. To pa močno zmanjša kakovost njegovega življenja. Vsak napredek v obvladovanju sladkorne bolezni je zato sprejet z veliko upanja. Tega še posebej zbujajo čisto novi pristopi k upravljanju in morebiti celo zdravljenju te težke bolezni.

Nadaljevanje prispevka si preberite v reviji Jana, št. 26, 27. junij, 2023.

revija Jana