Že vrsto let sledim poročilom v britanskem tisku o boju judovskih organizacij za restitucijo, torej vrnitev umetnin. Med drugo svetovno vojno so po okupirani Evropi nacisti Judom, pa tudi drugim, plenili umetnine in predmete kulturne vrednosti.
 V nedavni oddaji je BBC poročal, da so se po državah vzhodne Evrope zaplembe umetnin nadaljevale tudi po vojni, le da se o tem doslej ni govorilo. Enako je bilo v Sloveniji – sem kaj preslišala? Umetnine, ki so jih pokradli nacisti in kasnejši totalitarni režimi, so v desetletjih našle pot v zasebne zbirke in ključne nacionalne institucije po svetu.
 Zgodba borbe za restitucijo umetnin je zgodba o vztrajnosti in odločnosti. Za judovske nesrečnike, ki so poleg umetnin izgubili življenje v strahotah holokavsta, je prepozno. Njihovi dediči pa skušajo te umetnine identificirati in dobiti nazaj, kjerkoli so zdaj, in pri tem jim pomagajo judovske organizacije.

 Pritisk je premagal nasprotovanje različnih vlad. V Združenih državah Amerike je iskanje ukradenega judovskega premoženja prevzela država. Uslužbenec na enem ameriških ministrstev poroča: »Imamo poseben oddelek na notranjem ministrstvu, ki sodeluje z drugimi pri iskanju judovskega zlata, poskritega po evropskih bankah. Potem je tu vprašanje vseh umetnin, starin in zasebnega premoženja, ki so jih pokradli nacisti. Po 65 letih jih še vedno iščemo in najdevamo.«
 O umetninah, zaseženih Judom, je odločal tudi britanski parlament in spremenil dosedanjo zakonodajo, po kateri umetnine, ki so postale del nacionalnih zbirk, teh ne smejo zapustiti. Ob restituciji zaplenjenih umetnin to pravilo ne velja več. Tudi institucije, kot sta Britanski muzej in National Gallery v Londonu, morajo prevetriti svoje kataloge in označiti umetnine s temno preteklostjo, čeprav so jih kupile legalno.
 Podobno na Nizozemskem, v Belgiji, Nemčiji in drugod. Institucije vrnejo dedičem umetnine v naravi ali se pogodijo za odkup po tržnih cenah.

 Največji uspeh judovskega lobiranja je bila vrnitev ikonične slike Gustava Klimta, Portret Adele Bloch - Bauer, ki so jo nacisti zaplenili lastniku, dunajskemu Judu, preden so ga poslali v plinsko celico. Slika je končala v zbirki dunajske galerije Belvedere in šele po zelo dolgi pravni bitki jo je avstrijska vlada vrnila 90-letni potomki lastnika. Ta je sliko prodala lastniku kozmetičnega imperija Lauder, kot slišim, za rekordnih 135 milijonov dolarjev.
 Nemci so plenili tudi po Sloveniji, o čemer se ne govori. Nič bolje se ni predmetom umetniške in kulturne vrednosti godilo po vojni, ko je revolucionarna oblast meščanom in drugim ideološkim sovražnikom proletariata nemudoma zaplenila celotne inventarje prebivališč. Dela umetniške in kulturne vrednosti so spravili v zloglasni Federalni zbirni center (FZC), serijo skladišč po vsej Sloveniji, in od tam so jih »v hrambo in uporabo« prejeli institucije ter preverjeni posamezniki. Pri teh so še zdaj, če niso medtem izginila na trgu.
 V kleti ministrstva za kulturo, naslednika povojnega ministrstva za prosveto, so uslužbenci Arhiva RS našli škatlo, mogoče tri, z inventarno knjigo FZC, reverzi in ključnimi dokumenti tega obdobja. Arhivarji so opravili svojo dolžnost, zgodovinarji pa še kar čakajo in čakajo.

 Nad fotokopirnimi stroji po slovenskih pisarnah še vedno visijo neidentificirani, nekatalogizirani, zaprašeni Jakopiči in Kobilce v razbitih okvirjih. Njihovo vrnitev zakonitim lastnikom oziroma dedičem ovira zakonodaja.

Piše: Jana Valenčič                               Jana št. 17, 14.9.2010