Mateja J. Potočnik

Katja Mlakar je 39-letnica iz Ljubljane. Ko sem jo od daleč videla prihajati lepo zagorelo, v kratkih hlačah, s čudovitimi lasmi, dolgimi nogami, sem si v mislih rekla, vau, kakšna lepa ženska! Ko sva si segli v roke, je njen topli in močni stisk izdajal samozavestno žensko. Ko pa se zazreš v njene modre oči … no, nisem pesnica, da bi lahko zapisala, kaj vse vidiš v njih! Meni se je zdelo, kot da skozi njih takoj vidim v njeno dušo. To so prav posebne oči. Po pogovoru z njo pa zdaj vem, da je Katja prav posebno lepa duša. Zanjo v resnici velja rek, da je lepa tako zunaj kot znotraj. Pot do teh lepot pa je bila dolga in boleča. Katja je zaprisežena jogistka in mamica dveh sinov. Eden od njiju, 4-letni Svit Val, je prav poseben v svoji posebnosti.

Katja zase pravi, da je bila že od nekdaj »gibalka«. Najprej jo je osvojil ples. Plesala je vso svojo otroško dobo in tudi najstništvo je izživela s plesom, vmes pa je veliko raziskovala. V srednji šoli je prvič slišala za jogo. »Takrat še ni bila doba interneta in težko sem prišla do informacij. Hodila sem v knjižnico, brskala, kopirala vaje iz knjig, ki sem jih potem izvajala doma. Gledala sem na list papirja in poskušala. Nobenega Youtuba in filmčka, ki bi ti pokazal, kako gre, še videokaset s to vsebino ni bilo!« Pa je joga vseeno omrežila mlado Katjo.

Joga najprej samo kot fizična praksa. Okoli svojega dvajsetega leta je Katja v Ljubljani našla Indijko, ki je poučevala hatha jogo. »Šla sem pogledat, vendar me ni navdušilo, moj um je bil čisto preveč 'divji' za takšno vadbo. Vse se mi je zdelo nekako zaspano. Še naprej sem ostajala v plesnih vodah in pri knjigah o jogi ter vadbi 'z listkov'.«

Katja je počasi nehala aktivno plesati. Njeno telo pa je potrebovalo gibanje, saj je bilo navajeno nanj. »Vpisala sem se v fitnes, pa se mi je zdelo vse nekako brez smisla. So pa v fitnesu, ki sem ga obiskovala, ponujali nekakšno dinamično obliko joge. To pa me je pritegnilo! Jogo sem takrat dojemala samo kot fizično prakso, saj mi je bila tako predstavljena. Ampak jogijsko gibanje je pritiskalo na gumbe različnih čustev. In se je začelo dogajati tudi na duhovnem področju. Joga me je zaradi tega čisto prevzela.«

Od »pildkov« do vrhunske učiteljice joge. Joga je postala velik del Katjinega življenja. Redno jo je združevala s potovanji. Kamor koli se je odpravila, se je vedno udeležila tudi jogijskih delavnic. Njeno znanje je naraščalo, s tem pa tudi predanost jogi, ki je pravzaprav postala njen način življenja. Svoje navdušenje je vedno delila tudi s prijatelji, kazala jim je asane in s strastjo govorila o učinkih tega gibanja. Prijatelji so jo začeli spodbujati, naj začne poučevati jogo. »To je bila spodbuda, da sem se res začela izobraževati za učiteljico.« Katja, po poklicu turistična tehnica, je bila že nekaj let v službi v gospodarstvu, a se ni ukvarjala s turizmom. »V službo sem hodila zato, da sem lahko plačevala položnice,« se spominja. »Ampak to je bila pravzaprav namišljena varnost, ki s pravo varnostjo, ko zares zaupaš življenju, nima nič,« je prepričana Katja. Ženska ve, ker govori iz svojih izkušenj. »Leto 2012 je bilo prelomno zame, kar se tiče joge. Vedela sem, da je čas, da se vržem v vodo in splavam ali pa potonem. Pustila sem službo, kajti globoko v sebi sem vedela, da je joga moja pot. In moja strast. Pa sem začela. Najela sem prostor, ga poimenovala Amritam joga studio in začela poučevati,« se spominja Katja. To je bil zanjo zelo turbulenten čas, saj se ji je dogajalo na mnogo področjih. V njeno življenje je prišel tudi njen partner Matjaž Mulec. On je bil tisti, ki ji je pomagal izpeljati »noro« zamisel, da je postala resničnost. To je zamisel o joga konferenci v Ljubljani.

Joga konferenca. Katja, ki se je v tujini velikokrat udeleževala konferenc, na katerih je lahko videla najboljše svetovne učitelje joge na kupu in se od njih učila, si je želela to organizirati tudi v Ljubljani. »Zakaj bi morali ljudje hoditi po znanje v tujino, če jim ga lahko pripeljem domov, sem premišljevala. Slovenci so tudi precej nagnjeni k temu, da bolj cenijo tuje kot domače. Tudi zato sem si želela, da v Ljubljano pride več oblik jog in njihovih učiteljev.« Zamisel je bila precej drzna, vendar jima jo je uspelo izpeljati. Prva konferenca je bila v Ljubljani 2012. leta. Postala je tradicionalna, vsako leto je bilo zanimanje večje. Vmes je dve leti ni bilo, ker se je Katji in Matjažu »zgodil« sin Svit Val, načrtujeta pa novo prihodnjo pomlad.

Več v reviji Zarja št.,34. 22. 08. 2017