Revija Zarja

Ko že sedem na motorček, iz hiše prihiti Maria, moleč predme položnico za elektriko in denar, s prošnjo, naj se mimogrede ustavim še v bližnji banki in poravnam račun.

Nevidne ženske. V banki vidim, da vrsta pri okencu s plačili ni dolga, v njej je le pet žensk in starejši moški. Postavim se na rep vrste in potrpežljivo čakam. Vmes si ogledujem banko. Ta se seveda ne more primerjati s tistim, kar poznamo kot banke pri nas, kjer so prostori bahavo urejeni. Nič ne bi imela proti, če bi tudi pri nas obstajale banke, ki bi uradovale v tako preprostih prostorih kot tukaj po vaseh, le malce bolj čisti bi morali biti. Pa nisem hotela na tem mestu razpredati o požrešnih lastnikih. Nekaj drugega želim povedati.

Torej, še vedno čakam v vrsti, ko v banko stopi moški srednjih let. Njegova drža izkazuje samozavest, hodi, kot da je pogoltnil držalo od metle. Iz kotička ust mu visi zobotrebec. To, da ima košate brke, je samoumevno. Znak indijske moškosti. Človek niti s kotičkom očesa ne ošine vrste, ampak se postavi direktno pred plačilno okence in pomoli svoje položnice. Bančni uradnik jih že hoče vzeti. Nihče v vrsti ne reče nič, ženske samo nemo gledajo. Jaz pa vzrojim: oprostite, prišli ste zadnji, bi se lahko prosim postavili na konec vrste? Moški me prezirljivo pogleda, očitno pa ga moja bojna drža le spravi tja, kamor spada. Na konec vrste. Prisotne ženske od navdušenja zaploskajo. Večini žensk na vasi, ki niso izobražene, se zdi popolnoma logično, da so moški prvi. Vsepovsod. To je del naše kulture, mi po navadi razložijo.

Ali lahko prisedem? Sprašujem se, ali je del njihove kulture tudi neprijetni dogodek, ki me je doletel pred dnevi. Ko se je zvečerilo, sem se odpravila v lekarno. Ker sem morala kupiti dodatke k prehrani, ki jih imajo samo v bolje založenih lekarnah, sem se odpeljala malce ven iz moje vasi. Po opravljenem, bila je že tema, sem sedla na motor, da bi se odpeljala domov. Malo naprej me je na cesti ustavil moški in vprašal, ali lahko prisede do centra vasi, kakšen kilometer in pol naprej. Seveda sem privolila. Tukajšnja navada je, da marsikdo ustavi motorista in ga poprosi, ali lahko prisede. Velikokrat poberem starejše ženske, ki težko hodijo. Zelo so hvaležne za prevoz in velikokrat mi zaželijo, da naj mi Bog poplača dobroto. Ne samo meni, vsej moji družini. Meni je toplo pri srcu, ker rada ustrežem, njim pa je fino, da se peljejo.

Oprostite, madam! Ker je bila tema že precej gosta, si moškega, preden sem ga spustila na motor, nisem dobro ogledala. Opazila sem samo, da je oblečen kot delavec, star pa med 35 in 40 let. Indijci, ki so vsi vešči vožnje s skuterji, sedajo na motor za voznikom tako, da se ga ne dotikajo niti se ga ne držijo za pas. Tako so navajeni, bližina jih spravlja v zadrego. Gospod, ki sem ga bila voljna prepeljati tisti kilometer in pol, pa je zajahal skuter in se pritisnil čisto obme. To mi je bilo takoj sumljivo in opozorila sem ga, naj sede tako, kot se spodobi. Hitel se je opravičevati sorry madam, sorry, tako da se mi je za trenutek zazdelo, kot da mu delam krivico. Ampak moj notranji glas je imel prav. Kot vedno.

Počutila sem se zlorabljeno! Po približno dvesto prevoženih metrih sem začutila njegove roke na mojih bokih. Moški me je začel božati! Sunkovito sem ustavila motor in ga stresla s sedeža. Vpila sem nanj v angleščini, uspelo mi ga je ozmerjati s prascem v jeziku konkani, ki ga govorijo v Goi. Razburjeno sem se odpeljala naprej in  še doma sem bila pretresena. Moji občutki so bili zmedeni, glavni pa je bil globok občutek zlorabljenosti. Sploh si ne morem predstavljati, kako se počutijo ženske, ki so bile zlorabljene na mnogo hujši način, kot se je zgodil meni. Ko sem doma povedala, kaj se mi je zgodilo, me je hišni gospodar vprašal, ali je bil moški Gojevec. Kot da je to pomembno! Pomembno je, kar je storil. Lotil se je stare gospe, mlada dekleta pa so še toliko bolj izpostavljena. To obnašanje izhaja iz njihovega načina življenja, seks je strašen tabu in večina mladih deklet na vasi gre v zakon brez kakršnekoli spolne izkušnje. Ker Bog tako hoče, je njihov odgovor na vprašanje, zakaj. In seks pred poroko je velik greh, ki se ne odpušča kar tako. Revnejši in neizobraženi ljudje na vasi še vedno spijo skupaj v eni sobi, tudi po tri ali štiri generacije na kupu. Kako naredijo otroke, mi še zdaj ni jasno.

Izobrazba je edina pot iz teme. Prva leta mojega tukajšnjega bivanja sem se zelo trudila, da bi »izobrazila« ženske. Nekega lepega dne pa me je spreletelo: kaj vendar počnem, njih ne zanima življenje, o kakršnem pripovedujem, ne zanima jih življenje neodvisne in samostojne ženske! Ko je naša domača hči končala srednjo šolo, je bila stara devetnajst let in za njo je bilo šestnajst let šolanja. Tukajšnji otroci začnejo hoditi v šolo že s tremi leti in njihova osnovna šola traja dvanajst let. Šolski sistem je slab, govorim o javnem šolstvu; splošno znanje, ki ga pridobijo, je izjemno pomanjkljivo. Samo za primer: dekle, ki je končalo srednjo šolo, me je pred dnevi vprašalo, ali je Gudžarat država v Evropi?! Ko sem ji razložila, da je to ena od indijskih zveznih držav, me je samo čukasto gledala.

Našo domačo 23-letno hčerko sem večkrat skušala spodbuditi, naj prebere kakšno knjigo, pa mi je vedno odgovarjala, da so knjige dolgočasne. Ko je končala šolanje, se je začela pripravljati za vlogo podložne žene, ki jo čaka po poroki. Naslednje leto februarja se bo poročila, njen zaročenec dela na ladji, tako da sta samo v telefonskih stikih. Mama jo doma uči kuhati, prati perilo, kaj in kako je treba pripraviti stvari za praznike in podobno. S svojim zgledom pa ji kaže, kako mora biti ženska podložna svojemu možu. Ta namreč prinaša denar in od njega je odvisno vse! Dolga leta nisem mogla razumeti tega, kako se mlado dekle lahko strinja s takim življenjem, ki jo čaka. Počasi pa sem doumela, da si mladenka v resnici ne želi nič drugega, kot da se poroči, ima otroke in streže svojemu možu. S tem načinom položi svojo usodo v roke moškega in se mu prepusti. Kar bo, pa bo! Ženskam je po eni strani všeč to, da jim ni treba prevzemati nikakršne odgovornosti za popolnoma nič!

Nima smisla. Ravno danes zjutraj sva z Marijo klepetali o nekem dogodku, ki se je zgodil v širši družini. O sporu. Sorodnici s predolgim in zelo zlobnim jezikom bi bilo treba povedati, da ne dela prav. Ji boš povedala, sem vprašala Mario. Ne, mož mi je rekel, naj se ne vtikam. Že sem ji hotela reči, da ima svojo glavo za to, da z njo razmišlja, pa sem se ugriznila v jezik. Nima smisla. V indijski družbi so moški še vedno več vredni od žensk in so bogovi v domačem okolju. Žal jih ženske pri tem obnašanju podpirajo. Ker ne poznajo drugega. Preteči bo moralo še veliko Gangesa, da se bodo mlada dekleta po vaseh zganila in zahtevala drugačno življenje zase, predvsem pa več spoštovanja, kot so ga deležne od  moških. Da se bodo stvari spremenile. Upam, da na bolje za te srčne in lepe ženske.