revija Jana

Laž ima kratke noge. Nobenega dvoma ni, da živimo v svetu, polnem laži. Zlasti odkar smo precejšen del življenja preselili v virtualno območje. Prijateljica že nekaj časa išče partnerja na aplikaciji Ona-on. Od nekdaj se pred prvim zmenkom tako ženske kot moški najpogosteje malce zlažejo o svoji višini, malce kradejo tudi pri letih, na spletu pa laži dobesedno letijo v nebo. Marjana si je na aplikaciji tri mesece dopisovala z moškim, ki naj bi bil star nekaj več kot petdeset let, bil naj bi zdravnik iz Izole, in to tako zelo zaposlen, da je kar naprej prelagal njuno srečanje v živo. Veliko lepih besed, ki jih je bilo napisanih v tem času, je potrjevalo njegove trditve. Končno je gospod le prišel v Ljubljano »na poslovni sestanek z večerjo«, ta je trajala do desetih zvečer, nato pa naj bi se končno srečala. Očitno je čakal na globoko temo. Prišel je s kapo na glavi, ki je pretirano skrivala obraz, okoli vratu je imel šal. Že po nekaj besedah je vztrajal, da se z avtom skupaj odpravita proti Izoli. Ob kančku svetlobe je Marjana končno zagledala delček njegovega obraza, vratu in roke. Nedvomno je bil star krepko čez sedemdeset let. Obrnila se je in razočarana v solzah odhitela domov.

Slovenskemu pregovoru »laž ima kratke noge« lahko v tem primeru dodamo afriškega »grenka resnica je boljša kot sladka laž«. Ali pa je nemara še najprimernejši kitajski: kdor išče resnico, jo mora znati tudi prenesti.

Ne laži, da ne lažeš. Kultura laganja ni izmišljotina sodobnega časa. Je torej lagati človeško? Lagati ni lepo, pa vendarle to počnemo. Zaradi različnih razlogov in raznovrstnih pobud. Tolažimo se, da je naša laž nekaj povsem drugega od laži, ki jih trosijo drugi navadni smrtniki, politiki in prevaranti. Govorimo si, da gre pri nas za majhne in nedolžne laži. Vsak dan z neverjetno lahkoto trosimo laži – najbližjim, tujcem, sodelavcem, prijateljem, ljubljenim. Dobrim prijateljem se sicer zlažemo redkeje kot tujcem, svojemu partnerju pa pogosteje kot prijatelju.

Laganje je lahko dobronamerno ali zlonamerno, začetniško ali dobro naučeno, nesramno, patološko, smešno ali tragično, neškodljivo ali usodno. Razpon laži seže od malce sfrizirane resnice do resno preoblikovane, od blage laži do brezobzirne neresnice. Tudi molk je lahko laž, ki je v tem primeru pač neizgovorjena. Če je trditev napačna in vi o tem molčite, vsi drugi pa ta vaš molk dojamejo kot strinjanje, z molkom lažete.

Smo zaradi laganja slabi ljudje? Tako imenovana bela laž naj bi koristila lažnivcu, sogovorniku ali obema. Pogosto gre tudi za to, da se izogibamo žaljenju. Laž ni vedno negativno ovrednotena. Slišati je absurdno, a včasih laži obogatijo odnose in neredko nam pomagajo premostiti težke življenjske preizkušnje. Na neki okrogli mizi je publicist in voditelj Marcel Štefančič dejal, da bi bil svet popoln dolgčas, če bi vsi ves čas govorili resnico. Antropologinja dr. Vesna Vuk Godina se je s tem strinjala in dodala, da bi bilo življenje, če bi vsi vedno in brez izjeme govorili resnico in samo resnico, v resnici neznosno. Je pa hkrati poudarila, da obstajajo poleg dobronamernih, zaščitniških in usmiljenih laži tudi slabe in zlonamerne, ki jih ne smemo opravičevati. Brez laži ne bi mogli živeti ne z drugimi ne s samimi seboj, je v knjigi Laži naše vsakdanje zapisala tudi hrvaška psihologinja Mirjana Krizmanić. Sprašuje se, ali sploh obstaja življenje brez laganja.

Laži, začimbe življenja. V laganje spadajo tudi laskanje in pretiravanje, kompromisi in besedne igre, samoprevare in molk iz obzirnosti. Lažemo iz dolžnosti, ljubezni, usmiljenja ali koristoljubja. Raziskava psihologa Petra Stiegnitza z Univerze v Budimpešti, avtorja knjige Laži, začimbe življenja, je pokazala, da v kar 41 odstotkih z lažmi prikrivamo napačno ravnanje, hkrati pa je med njimi kar 14 odstotkov tako imenovanih belih laži oziroma tistih, ki nam omogočajo znosno družabno življenje. Na primer: »Ne morem priti na večerjo, ker sem že obljubil nekomu drugemu.« Tudi izgovori so laž.

Neka druga raziskava, ki so jo izpeljali med ženskami v Veliki Britaniji in jo poimenovali Pomisleki in laži, pa je pokazala, da so številne ženske pripravljene o marsičem lagati. Velika večina – kar 84 odstotkov –  jih laže s povsem mirno vestjo, s čimer želijo preprečiti, da bi se drugi slabo počutili. 

Laž je lahko tudi inštrument samoobrambe in napada, torej obrambni mehanizem. Lažemo iz strahu, iz bojazni pred kaznijo in sramoto. »Kdo od nas ni lagal, ko se je soočal z bojaznimi ali poskušal ublažiti bolečino, denimo, zaradi nesrečne ljubezni? Samoprevara včasih omogoča preživetje,« trdi ameriški profesor filozofije David Nyberg, avtor knjige Izgubljena resnica. »Govorjenju resnice iz moralnih vzrokov pripisujemo prevelik pomen. Nasprotovati vsakršni prevari je enako napačno kot sovražiti vse bakterije, tudi tiste, ki 'delajo' vino in sir. Hinavščina koristi,« je prepričan Nyberg.

Laž ne velja za greh. Moralno sta laž in laganje nekaj nesprejemljivega, nekaj, kar si zasluži kazen. Religiozna in moralna navodila laž a priori zavračajo in zaničujejo. A če se potrudimo znebiti obsojanja, je mogoče o laži premisliti kot o vseprisotnem družbenem dejavniku. Res je sicer, da se v nobeni kulturi laganja ne sprejema z naklonjenostjo, hkrati pa na številnih območjih sveta tolerirajo nekatere njegove oblike.

Japonci se, na primer, izogibajo neposrednemu zanikanju in raje »obidejo resnico«. Tisti, ki pride prvič na Japonsko, v pogovoru z ljudmi nikoli ne ve, ali so pripravljeni ugoditi njegovi želji ali ne, saj tega nikoli ne povedo jasno in neposredno. V japonskem jeziku »ne« preprosto nikoli ni odgovor na vprašanje. Kadar bi želeli odgovoriti z ne, se Japonci zatečejo v posredne odgovore, iz katerih mora nato sogovornik razbrati pravi pomen. Po drugi strani skušajo muslimani sogovorniku ugoditi, s tem ko nekoliko preoblikujejo resnico. Sicer pa tudi Koran od vernikov zahteva, da so do soljudi predvsem ljubeznivi, tako da velja laž včasih za resnico, ki ne žali in ne prizadene drugega. V zvezi z nemško kulturo prevladuje prepričanje, da ne pozna laži. Dejstvo pa je, da so Nemci obsedeni s tem, da mora biti vse do potankosti urejeno. V Nemčiji pomeni laž nered.

Na Kitajskem laž ni greh. Kitajska kultura ne pozna absolutne resnice. Sicer pa je to značilno za ves vzhodnjaški svet. Kitajski otroci ne poznajo Ostržka in v njihovi zavesti ni pravila, da je treba laž kaznovati. Če ob tem morda primanjkuje nekaj dogme o resnici, pa je po drugi strani veliko močnejši občutek za ohranjanje skupnih interesov. To pomeni, da je treba kaznovati ne lažnivca, temveč tistega, ki škodi skupnim interesom.
Če bi Evropejec, ki je na poti ostal brez bencina, Afričana vprašal, kje je najbližja bencinska črpalka, bi mu ta odgovoril, da je takoj za gričkom, čeprav je vsaj trideset kilometrov daleč. Za afriško kulturo bi bilo namreč zelo nevljudno, če bi človeka, ki se je že tako znašel v težavah, še dodatno razžalostili. V Angliji laganje in prikrivanje dejstev ne veljata za nekaj zelo slabega, o čemer priča nešteto slavnih lažnivcev v književnosti in gledaliških delih.

Dober politik zna dobro lagati. Laž je od nekdaj politično orodje. Kot v svoji knjigi Resnica in laž v politiki piše politična analitičarka Hannah Arendt, resnicoljubnost ni bila nikoli všteta med politične vrline, laž pa je v politiki vedno veljala za dovoljeno sredstvo.
Zgodovina dobesedno vrvi od političnih laži. Laganje, prikrivanje, izkrivljanje in zanikanje dejstev ni na tem svetu nič novega. A moderna politična laž je dobila nove razsežnosti. Nič več je ni mogoče enačiti z neresnico in ni zgolj golo nasprotje resnici, kot to običajno razumemo. Gre za sistematično brisanje dejstev in resnic, maličenje zgodovinskih dejstev, ustvarjanje namišljene resničnosti. Priče smo temu, da nekaterim politikom uspeva prav z laganjem krepiti svojo podobo »razglaševalcev resnice«. Biti dober sodobni politik nič več ne vključuje zvestobe dejstvom, poudarja Hannah Arendt.

Zakaj bi politiki govorili resnico, če nas lahko prepričajo z lažmi? Nič dobrega nas ne čaka, saj se uspešni politiki od tistih manj uspešnih odlikujejo predvsem po tem, da znajo dobro lagati in ljudi prepričati, da zunaj sije sonce, čeprav lije kot iz škafa.

Revija Jana št. 52, 28.12.2021