Mateja J. Potočnik

Dobiva se v lokalu na hipodromu Stožice. Sedeva za mizo s pogledom na Kamniško-Savinjske Alpe. Prvo vprašanje mi zastavi Sanja. »Bi me radi predstavljali po tem, kar delam, ali po tem, kar sem?« »Hm … dobro vprašanje.« Dr. Sanja Rozman zna v odgovorih združiti oboje.

Za začetek, obstaja kak hiter nasvet, kako do boljšega počutja?

Ne verjamem v nasvete, še najmanj pa v instantne nasvete. Življenje je preveč resna stvar, da bi hodil od enega do drugega in se pogajal, katere nasvete si pripravljen upoštevati in kateri so zate pretežki. Prav je, da ljudem kaj razložiš, da razumejo, zakaj se jim kaj dogaja, ampak z nasveti ne prideš daleč, ker jih itak noben ne upošteva …

Odkar ste se upokojili, se še bolj kot prej ukvarjate s pisateljevanjem. Napisali ste tri knjige za Slovence, tri imate pa pripravljene za izdajo v Ameriki. Založnica čez lužo je vašo knjigo menda ocenila za najboljšo knjigo za samopomoč, kar jih je brala.

V Sloveniji sem napisala in izdala vsega skupaj sedem knjig in tri imam pripravljene za izdajo v Ameriki. Pišem neposredno v angleščini, in to me zabava in izpolnjuje. Me prime tudi ob treh ponoči, se zbudim in pišem, ker imam občutek, da moram še toliko povedati. Pišem o svojih klientih in o tem, kakšne travme so doživeli in kaj se jim dogaja, ko poskušajo okrevati. To so zgodbe, ki jih morajo ljudje slišati. Toliko resnice slišim v terapiji, sama sem tam z njimi na štiri oči, ne more ostati to samo zame. In si mislim, kaj bi dala, da bi lahko ljudje to slišali. Pomagali bi si. Ljudje v psihoterapiji so iskreni, in ko povedo o svojem življenju, s spoštovanjem utihnem. Zakaj bi se pa pretvarjali, nič ne bi imeli od tega, samo denar bi stran vrgli.

Najbrž imate kako mnenje o mamah, preveč navezanih na svoje otroke, in o tem, kaj se zgodi, ko ptički odletijo iz gnezda in te mame ostanejo same, osamljene, v stiski?

Imam svoje mišljenje o praznem gnezdu. Lahko vam malo podkurim z njim (smeh). Zdi se mi grozno, da bi živela z občutkom, da bom lahko živela svoje življenje šele takrat, ko bodo otroci šli od doma. Se zavedate, kako »bolno« je to? Kot prvo je krivično do žensk, kaj od mene pričakuje moški svet. Bom imela šele po tem, ko bodo otroci odrasli, življenje zase, ali bom dotlej že pozabila, kaj sem imela svetu povedati? Mislim, da je moja ustvarjalnost tisto najboljše v meni, in če moram držati v eni roki dojenčka, v drugi pa kuhalnico in me bo prijelo pisati, bom počela vse troje. Bom, zato se je treba jemati malo bolj resno.

Jemati se resno ...

Jaz nisem gnezdo. Jaz sem oseba. Življenje je treba živeti zdaj, ko ga imam, ne pa ga odložiti za 30 let, ko bodo otroci odrasli; kaj bo od njega ostalo, če te rožice ne zalivam vsak dan? Svoje otroke imam rada, uživala sem, ko sem to gnezdo ustvarjala, ampak povrh tega sem bila pa tudi še Sanja in nisem nehala biti to … Ljudje včasih mislijo, da je dovolj, da si ženska, pa boš že samoumevno znala biti tudi mama in gospodinja. To so takšna najnižja možna pričakovanja, češ da je družina to, da je ženska za »šporhetom«, pa da mož plačo domov prinese in ne pije, potem naj bi bil pa to že maksimum. Kaj pa še hočeš? Meni se zdijo to tako minimalna pričakovanja, da ko se poskušaš stlačiti vanje, se ti zgodi kot pri steklenem čeveljčku v Pepelki: nekaj si moraš odrezati, da pašeš noter. Potem pa kri teče pa boli. Jaz si nisem hotela odrezati svoje ustvarjalnosti in s tem sem svoje hčere naučila, da imajo tudi one pravico, so take, kot so, tudi če ne pašejo v vse vloge, v katere jih hočejo tlačiti drugi. So super babe, take, da jih je veselje pogledati.

Več v reviji Jana št. 52, 28.12.2021