Šimen Zupančič

Projekt »Učitelj sem! Učiteljica sem!« je nastal februarja 2018 pod okriljem nacionalne platforme Partnerstva za spremembe in AmCham Slovenija. Širi dobre prakse v slovenskih šolah, njegov cilj pa je dati glas učiteljem, ki svoje delo čutijo kot poslanstvo, ki z izjemno predanostjo iščejo najboljše v učencih in so lahko vzorniki bodočim generacijam učiteljev. »S tem želijo spet dvigniti spoštovanje do učiteljskega poklica,« pravi Nina. V svoji učiteljski karieri beleži že kar nekaj lepih dosežkov in vedno rada poskusi kaj novega. Morda pa se ti spet odprejo kakšna nova vrata, razloži, zakaj se je udeležila projekta. Izmed vseh prijavljenih je komisija izbrala pet finalistov, zanje so glasovali komisija, učitelji in ljudje na družbenih omrežjih, vsaka od skupin je prispevala tretjino glasov. »Bilo je zelo zanimivo, najlepše pa je bilo gledati moje učence, ki so tako zvesto navijali zame. Nisem jim povedala za izbor, a so zanj izvedeli z družbenih omrežij,« se smeji. 

V enem od intervjujev ste dejali, da je spoštovanje do učiteljskega poklica upadlo. Zakaj tako mislite?

Ni se zmanjšalo spoštovanje samo do učiteljskega poklica, nič več ne zaupamo dovolj niti zdravnikom, novinarjem, politikom ... Bilo je obdobje, ko so bili učitelji vseskozi na tapeti, češ, kako nam je lepo, ko imamo toliko počitnic in tako kratek delovni čas, v času šolanja na daljavo pa so ljudje mogoče le ugotovili, da se res trudimo, da včasih v razredu pustimo dušo in srce! Vsi udeleženci projekta so se trudili povrniti spoštovanje do tega poklica, pokazati, kaj se v naših razredih resnično dogaja.

Kako ste ugotovili, kako najbolje učence motivirati k pouku?

Imam malo mulca v sebi. Kar zanima učence, zanima tudi mene. Med šolanjem na daljavo so mi otroci recimo vseskozi govorili, da igrajo igrico among us. Zato sem malo raziskovala in ugotovila, da je to pravzaprav zelo fina igrica. Njene elemente sem vnesla v šolanje na daljavo. Kako? V igrici je družina desetih članov, ki morajo opravljati različna dela. Dva med njimi pa sta zlikovca. Člani morajo s pogovorom ugotoviti, kdo sta ta dva zlobna lika. To dinamiko sem uporabila, ko smo obravnavali prehrano ljudi. Razdelila sem jih v skupine in vsaka je morala poiskati podatke o določeni prehrani. En učenec v skupini je moral zapisati lažni podatek, preostali pa so morali ugotoviti, katera trditev ni pravilna. Zelo jim je bilo všeč, predvsem pa so se veliko naučili. Sami so poiskali podatke, zraven pa so se še zabavali. Komaj čakam, da nekaj podobnega pripravim še v živo. Če se zadeve lotiš s prave strani, lahko otroke pripraviš do česarkoli. Lani smo recimo v 5. razredu obravnavali korupcijo, temo, ki jo je zelo težko razumeti. Pogovarjali smo se o tem, iskali besedo v slovarju, poiskali znane osebe, ki jim je bila korupcija dokazana, in se tako učili na konkretnih primerih. Ugotovili smo, da se korupcija lahko zgodi tudi v razredu. Na koncu pa smo z učenci in s prijatelji Primožem Jelševarjem, Metko Dolanc in Urško M. Luzar posneli še videospot, ki govori o tem, da moramo biti pošteni in se, ko pride trenutek skušnjave, odločiti pravilno, pa bo svet lepši. (smeh)

Ideje torej pridejo po navdihu?

Ideje iščem vsepovsod. Med lockdownom smo se vsak petek dobivali s kolegi na spletu. Eden je zakupil neke igrice, ki smo jih potem skupaj igrali. Tu sem dobila cel kup idej za poučevanje na daljavo.

Menda se z otroki v razredu še vedno igrate?

Ko otroci postanejo nemirni, je treba nekaj narediti. Ali gremo ven ali pa se gremo kakšne igre. Tako se umirijo in so potem bolj z glavo pri stvari. Včasih, ko jim rečem: »Še tole stisnimo, pa se bomo potem šli kakšno igrico,« je že to dovolj dobra motivacija. Ja, v petem razredu se še vedno veliko igramo in otroci so za to zelo hvaležni.

Kakšen učitelj je po vašem mnenju dober?

To sem vprašala tudi svoje učence, ker v enem od projektov v Zavodu za šolstvo prav to raziskujemo. Odgovorili so mi, da se dober učitelj zna pošaliti, je pošten, enak do vseh učencev, potrpežljiv in ne preveč strog. Zadnjič pa je eden od finalistov, Mladen Kopasić, dejal tudi, da mora biti dober učitelj tudi srčen, in s tem se povsem strinjam, najprej moraš biti človek! 

Kako čutite odgovornost do svojih učencev?

Učitelj ima veliko odgovornost. Ima moč, da otroke navduši, jim da vedeti, da jih spoštuje, da jih ima rad, da lahko naredijo napako, ker se to dogaja, in da jo lahko tudi popravijo, da jim res stoji ob strani. Včasih se niti ne zavedamo, kako močno lahko vplivamo na življenje takega malega bitja. Vsakdo od nas se spomni kakšne stvari ali dejanja, ki ga je storil učitelj, pa naj bo pozitivno ali negativno. 

Kako ste vi doživljali šolanje na daljavo in kako vaši učenci?

Zmenila sem se sama s sabo, da bom pozitivna. Ko sem dobila sporočila svojih učencev, da jih je strah in da je to grozno, sem jim povedala, da je tudi mene strah, ampak da bomo vse to rešili in da me nič ne skrbi. In ker sem sama pozitivno gledala na to, so to tako sprejeli tudi moji učenci. Večino časa so ostali veseli, nasmejani, seveda je prišel dan, ko je vsem padla motivacija. Večinoma pa smo bili dobre volje in nam ni bilo hudega. Vsak dan smo se srečevali ob 8.15 in že ob 7. uri zjutraj je ena punčka vsak dan vsem zaželela dobro jutro in dejala, da komaj čaka, da se spet vidimo. Ko smo se vsi priklopili, smo malo poklepetali, povedali drug drugemu, kako smo, obdelali novo snov in bili skupaj do pol desetih. Potem so imeli samostojno delo, da so naredili naloge v delovnih zvezkih, čez uro ali dve pa smo se spet dobili, da smo naloge pregledali. Dostikrat sem za kakšno snov posnela video, pa so si ga potem lahko večkrat zavrteli. Na začetku sem posnela tudi tri na teden, potem je bilo pa to preveč naporno in sem kakšnega tudi izpustila. (smeh)

Več v reviji Zarja Jana št. 11, 16.3.2021