V sodobni družbi je vse podrejeno času. Nikoli prej niso bili ljudje tako zelo obsedeni s tem, da je treba do kraja izkoristiti sleherno uro. Občutek, da nam v tem hitenju zmanjkuje sape, se nezadržno širi. Zakaj je tako in zakaj nam vedno primanjkuje časa? Prisegli bi, da je to posledica veliko preveč obveznosti, kot so jih imeli naši predniki, vendar pa je to, s kakšno hitrostjo mineva čas, če verjamete ali ne, povsem v naših rokah. In verjetno se bojujemo proti sovražniku, ki je veliko šibkejši, kot si mislimo. Mogoče nas bo nova kultura časa naučila, kako plavati, ne da bi se upirali toku časa.

»Dan nima več kot 86.400 sekund in v vsaki od teh sekund smo lahko popolnoma osredotočeni le na eno stvar. Vseeno, čemu se trenutno posvečamo: čas je v tem trenutku izgubljen za vse drugo."

Stefan Klein, Čas – snov, iz katere je življenje

Biološki čas.  Zdi se, kot da so nas ure uročile. Večina ljudi je prepričana, da je čas nekaj, kar mineva zunaj njih, in da se času zgolj prilagajamo. A to, kar doživljamo kot čas, ni pojav zunanjega sveta, gre tudi za del naše zavesti. Ne zavedamo se, da je občutenje časa ena najvišje razvitih možganskih dejavnosti in da lahko nanjo tudi precej vplivamo. V vseh naših celicah – teh pa je blizu sto bilijonov – tiktaka prav toliko bioloških ur in možgani so kot časovni stroj. Vse to ustvarja telesni čas, človekovo biološko uro, v katere zaledju deluje biokemija. Celo enocelični organizmi, navadne muhe ali rožice se ravnajo po biološki uri.

Na žalost pa telesna ura komaj kaj vpliva na čas, kakor ga doživlja sodobni človek. Te ure namreč ni mogoče zaznati s čutili. Kriva je, da ste, denimo, vi zgodaj na nogah, vaš mož pa spi vsaj še eno uro in mu še na misel ne pride, da bi šel z vami na jutranji tek. Zvečer, ko je on ves živahen, pa se vam od zaspanosti zapirajo oči. Telesni čas nam daje nekakšen okvir za VSE naše ravnanje. Biološka ura VE, da je za vsak korak oziroma opravilo namenjen pravi trenutek. Tiste, ki poskušajo ravnati drugače, lahko to drago stane.
A kaj ko nam družba dovoljuje tako malo svobode pri oblikovanju lastnega življenjskega ritma. Uporaba biološke ure pomeni tudi to, da ravnamo v skladu z naravo. Biološka oziroma telesna ura je odvisna od sončne svetlobe, vendar pa zanesljivo deluje le, če se dovolj izpostavljamo naravni svetlobi. Tisti, ki gre od doma v poltemi, sede v avto, nato pa se preseli v službene prostore, osvetljene z lučmi, ki so občutno šibkejše od naravne svetlobe, svoje naravne ure preprosto ne more pravilno naravnati. Dolgoročno se verjetno celo pokvari. Na podlagi tega lahko sklepamo, da v glavnem ne trpimo zaradi hitrega tempa v našem okolju, ampak  nas precej bolj muči dejstvo, da nimamo nadzora nad lastnim življenjskim ritmom. Pojdite torej ven in naravnajte svojo biološko uro.

Notranji čas. Po drugi strani pa naša zavest oblikuje še en čas – tako imenovani notranji čas. Glede na to, kaj počnemo in na kaj smo ob tem pozorni, začne čas v našem zaznavanju teči počasneje ali hitreje. Ena ura je pogosto daljša (v čakalnici pri zobozdravniku) ali veliko krajša (v naročju ljubimca) kot dejanska vsota minut. In dneva ne sestavlja zgolj golih štiriindvajset ur.

Več v Jani št. 7, 15. 2. 2011