Revija Zarja Jana

»Ko smo naredili materinski dom in potem pediatrično kliniko, sem vedno malo v šali rekla, da zdaj je na vrsti dom za starejše, v katerem bom starost preživljala tudi jaz. Potem sem spoznavala domsko oskrbo, ko je bila v domu moja mami. Skušala sem spreminjati stvari v domu. Pa so mi vedno rekli, da preveč pričakujem, da tako, kot je, je dobro in da spremembe na bolje niso odvisne od njih. Omejujejo jih zakoni, pravilniki, standardi, normativi, ministrstvo, tudi kadri niso vsi primerni za delo v domu …«

Življenje je tisto, kar se zgodi, ko ti delaš drugačne načrte. Potem je naša kolegica Neva Železnik začela v Zarji – takrat je bila še samo Zarja – pisati o slabih razmerah v domovih, kmalu se je pokazalo, da je problem hujši, kot se je sprva zdelo, pa je Neva začela zbirati ženske, ki bi lahko to nepremično razpadajočo gmoto, ki se ji pravi »oskrba starejših v Sloveniji«, premaknile z mesta. In je takoj vedela, da je Biserka s svojimi izkušnjami, pa trmo, nepopustljivostjo in najmilejšim nasmehom na svetu pravi človek, da vodi ta ženski napad na brezbrižne, okostenele institucije. Biserka je medtem imela čisto drugačne načrte: »V službi je bilo zadnja leta vedno bolj naporno in nisem si želela takoj prevzeti nove velike odgovornosti. Pa me je Neva Železnik dobesedno potisnila v širšo akcijo. Najprej smo bili neformalna skupina žensk z lastnimi izkušnjami v domovih in željo, da vse spremenimo na bolje. Potem smo ugotovili, da se moramo registrirati, da bomo lahko uspešneje delali. Zdaj nas je že več kot sedemdeset, med njimi kar nekaj aktivnih moških, zelo različnih profilov. Tistim, ki nam očitajo, da se moramo bolj povezati s stroko, pa naj povem, da smo odprti za vsa povezovanja, pa da imamo v našem društvu več kot deset doktorjev znanosti … Nisem pa vedela, da mi bo vzelo toliko časa, saj smo se lotili širokega spektra problemov, prejemamo veliko elektronskih sporočil, pisem in telefonskih klicev in nič ne more počakati.«

Žal mi ni bilo nikoli. »Res nimamo mreže prostovoljcev kot društva upokojencev, ki opravljajo zelo pomembno in dobro delo v okviru projekta Starejši za starejše. Želimo se bolj posvetiti sistemskim spremembam, a nas pobude posameznikov, ki so jim kratene osnovne človekove pravice, usmerjajo tudi v konkretne akcije. Nisem človek, ki bi takoj obupal. Po naravi sem vztrajna in ne odneham zlepa. Vem tudi, da če bi bilo tako lahko kaj spremeniti, bi se to že zgodilo. Težko ocenjujem naše delo, a drugi mi povedo, da smo s pomočjo javnih pisem, nastopov v medijih in odličnim odzivom celotne novinarske srenje problematiko starejših postavili v fokus, ki ga prej ni bilo … Starejši, ki me kličejo, so zadovoljni že, ko jih poslušam, usmerim na pravi naslov, kjer bodo dobili pomoč, in jih opogumljam, da lahko glasno povedo, kaj jim pripada. Še posebej če to plačajo, a ne dobijo … Področje skrbi za starejše je zelo obsežno in je tudi učenja zelo veliko, da veš, kaj je treba spremeniti, kam pritisniti in se pogovarjati z odločevalci, uradniki … Žal mi ni bilo nikoli. Želim pa si, da bi se nam pridružilo še več aktivnih posameznikov, da bi se lotili vsakega problema posebej in ponujali rešitve, kar delamo že danes. A potem se vprašam, kaj delajo tisti, ki so za to plačani?«