revija Jana

Naslednji dan komaj vstanem, treba se je odvleči do stranišča. V preveliki pižami, vsa slabotna, s tistim jeklenim stojalom z življenjsko potrebnimi tekočinami in dvema plastičnima lončkoma, ki sta s cevkami povezana z mojim telesom. V obeh se nabira moja kri. Gledam tista lončka, vlačim ju s sabo kot mačka mlade. Nekajkrat mi padeta na tla, vsa prestrašena poskočim, da bosta ob padcu počila in bo kri škropila na vse konce, a je plastika očitno trpežnejša kot jaz. Presenečena sem nad tem, da imam tako gosto in rdečo kri. Hoja je lažja, kot sem mislila, čeprav imam desno polovico telesa ohromljeno, moje telo pa je s cevkami privezano na jekleno stojalo, ki ga vlečem s sabo. Da se tako otovorjen spraviš na stranišče brez tuje pomoči, potrebuješ malo vaje. Pri tem pomagajo izkušnje, če si dober pri parkiranju avtomobila. Malo naprej, malo nazaj, obrni, premakni, malo naprej, obrni, še malo, porini stojalo naprej, O. K., sedi. Pri izhodu iz stranišča nasproten manever.

Sotrpini iz sobe so bolj kot ne tiho. Ne pogovarjamo se, vsak je v svoji postelji, dneve, miže, zavit v bolečino, strah, negotovost. Edino sestre letajo med nami kot svetle sence, lajšajo bolečine, tešijo žejo, mirijo. Uživam, kadar jih gledam pri delu. Kako so osredotočene, kako sodelujejo med sabo, večkrat celo brez besed. Vsaka izmed njih točno ve, kaj mora narediti v določenem hipu. V intenzivni sobi niso dovoljene napake. Poslušam jih, kako se potihoma pogovarjajo med sabo, polovico tehnikalij iz pogovora ne razumem, a me njihovo mrmrljanje nenavadno pomirja. Gledam jih z napol zaprtimi očmi, vse so urejene, v svojih svetlo modrih uniformicah, našminkane, vse imajo lepe roke, mnoge s hudo manikuro. Občudujem jih, res, da ob vsej tej norišnici, v kateri živimo, službi, družini, najdejo še čas, da ga posvetijo sebi. Da so si všeč. Vse po vrsti so lepotice, vsaka na svoj način. Slika, ko je okoli mene mnoštvo čudovitih in sposobnih žensk, me navdaja s prijetnim občutkom.   

Kmalu se sprehodim po hodniku oddelka E. Podoben prizor v vseh sobah, povsod polno pretežno starejših ljudi. Sem med mlajšimi. Naslednji dan me, zaradi gneče, predvidevam, preselijo na oddelek H. Z gospo iz Koroške sva sami v sobi. Pa še televizijo imava, pravi luksuz. Spravim se na daljinec, vesela, da misli usmerim na kaj zabavnejšega od lastnega življenja, a hitro obupam. Slabe novice, neumne oddaje, vsega naveličani televizijski voditelji, reciklaža filmov, stare nadaljevanke, blabla … Ugasnem televizijo in potem je s sosedo sploh ne prižgeva več.

Obiskov ni, takšen režim je zaradi covida v bolnišnicah že mesece. V bolnišnici me dvakrat testirajo zanj, čeprav sem cepljena. »Bolje preventiva kot kurativa,« mi reče sestra, oblečena v modro plastično obleko in s skafandrom na glavi, ki hodi po sobi in pobira vzorce od bolnikov. Prvič sem testirana za covid v tem letu in pol, kar ta zlobni virus vlada našemu življenju. Zoprno, ne rečem, da ni. Tudi sama trznem z glavo, misleč, da mi bo sestra potisnila palčko v možgane. Pa mi ni. 

Ugotovim, da sem v najbolj žalostnem delu Onkološke klinike. Radiacija, obsevanje, mučne dolgotrajne terapije, polne bolečine, slabosti, tesnobe. Kar stiska me pri srcu. Mojo koroško sosedo čaka 25 obsevanj. Po operaciji in kemoterapiji. »Ne boli,« mi reče, ko jo vprašam o tem. »Kasneje imam sicer težave s tem delom kože, kjer me obsevajo, včasih se pojavijo otekline, mehurčki, kot recimo pri blažjih opeklinah,« mi razloži. »Mažem potem to s kakšno kremo, ki blaži. Pomaga, saj gre. Nimaš kaj.« Gospa sedi pri oknu, gleda na Ljubljanico in s pisanimi barvicami riše v zvezek. Umetniška duša je, odlično se razumeva, od prvega trenutka sva si simpatični. Hudo mi je zanjo. Gledam njeno golo glavo, njen otekli obraz, od terapij napihnjeno telo. Sploh si ne znam predstavljati, kakšna ženska je to morala biti, preden se je je lotila bolezen. Spoznavam, kako te rak tudi fizično spreminja. Od vse ženstvenosti, ki jo je imela, moja soseda danes premore samo še barve. A teh si ne pusti vzeti.

Kdor misli, da se v bolnišnicah dobro spi, se močno moti. Dobro se spi v hotelih, v bolnišnicah pa ne. Te institucije niso namenjene spanju. Zato neudobni jogiji, premehki, pretrdi vzglavniki. Obračaš se cele noči, iščeš položaj fetusa, vse te boli zaradi rane, ne moreš spati, ker ležiš ves dan, luči na hodniku se ves čas prižigajo in ugašajo, bolniki kronično zvonijo, potrebujejo sestre, cimre smrčijo v sobi …

Sredi noči slišim zvonec iz sosednje sobe. Nihče ne pride, zaspati ne morem, vstanem, poberem svojo opremo, stojalo, stekleničke in oddrsam do sosednje sobe. V postelji gospa 80 let, zmedena, zgubljena, joka po tihem, kot otrok. »Na stranišče moram,« zašepeta. Misli, da sem sestra. Pogledam po hodniku, zvonec še vedno tuli, nikjer nikogar. »Ah, tole bova pa že zrihtali, mar ne,« ji rečem tiho v mraku in ugasnem zvonec. Pomagam ji vstati, poberem tudi njene stekleničke, stojalo, skupno se odvlečeva do stranišča in nazaj. Po mojem teta sploh ne ugotovi, da nisem medicinska sestra. Ko se spravljam v posteljo, sem izčrpana, a se dobro počutim. Zmoreš, četudi si polomljena, pomislim. Vse bo v redu.

Vizite potekajo nemoteno in hitreje, kot bi si želela. Ne uspem postaviti vseh vprašanj, ki se mi nabirajo skozi neprespano noč. A potem vedno znova zablokiram, ko naletim na nejasne napovedi, kaj in kako. »Treba je počakati, da pridejo histološki izvidi iz laboratorija, potem bomo vedeli več,« pove dr. Brecelj.

Tisti, ki smo že ležali v bolnišnici, vemo, da hitro padeš v rutino bolnišničnega vsakdana. Ob petih prebujanje, merjenje temperature, urejanje postelje, bolnikov, preoblačenje, jutranja higiena, vizita, zajtrk, zdravila, terapija …, in tako krožiš ves dan. Najbolj sem vesela pladnja, ki mi ga sestre prinesejo v posteljo. Če odmislim operacijo in težave, to niti ni tako slabo. Kot v kakšnem hotelu. Ležim v postelji, hrano mi prinesejo vanjo, nič mi ni treba delati, samo na gumb pritisnem, pa nekdo prileti, pogled iz sobe imam na Ljubljanico in Cukrarno. Hvala bogu za takšno zdravstvo, ki ga imamo.

V Indiji so mi, v ajurvedski bolnišnici, kjer sem pristala po tisti neumni nesreči z motorjem, prinesli kokosov oreh, svež. Sestra ga je z nožem sunkovito odrezala pri vrhu, v leseno lupino je vtaknila kos plastične cevke, drugi konec pa je vtaknila naravnost v mojo žilo. Ko sem začudeno dvignila obrv, je rekla: »Infusion.«

V nasprotju z belim mlekom iz zrelega ploda je kokosova voda bister sok iz mladega zelenega kokosa. Pravijo ji tudi eliksir življenja, ker je z obiljem vitaminov, mineralov in aminokislin najbolj podobna krvni plazmi. Zaradi tega jo v nekaterih geografskih področjih, kjer rastejo kokosi, uporabljajo tudi kot naravno infuzijo. (se nadaljuje)

Revija Jana št. 6, 8.2.2022