Večina starčkov v tako poznih letih, ki jih pozna, se ukvarja predvsem z mislijo, kako bi čim prej in čim manj boleče umrli. Tudi sam je svojega zdravnika že povprašal, ali bi mu, ko bo treba, pomagal pri samomoru, pa jih ima šele triinosemdeset let in četrt. Po tistem je Hendrika takoj začela zalezovati socialna delavka, da bi analizirala vsebino njegovih samomorilnih misli. Kdo je Hendrik? Pojma nimam. Nizozemska založba, ki mu je izdala skoraj 400 strani dolg dnevnik, njegovega pravega imena ne izda, Mladinska knjiga, ki nam je knjigo v odličnem prevodu Stane Anželj pravkar ponudila, tudi ne ve, kdo je v resnici avtor te nenavadne uspešnice. Amater vsekakor ni. Berite, ne bo vam žal, zelo se boste zabavali, kdaj pa kdaj pa vam bi šlo tudi na jok. Veliko veliko boste izvedeli o temnih in svetlih plateh starosti. In nikar ne zamerite besede starček.

Šala pravi, da je Kajn ubil Abela zato, ker mu je povedal vsebino knjige, preden jo je ta prebral do konca. Čeprav vam seveda nekaj dogodivščin moram izdati, to ne bo nič škodilo branju. Vsa prelest Hendrikove pripovedi je v drobnih vsakodnevnih utrinkih, ki jih piše od 1. januarja 2013. Si je pač kupil beležko in potem zapisoval, kar se mu je zdelo vredno omembe. Na kratko, suho, brez nabuhlih literarnih okraskov, zato pa je pustil veliko prostora in spodbud za domišljijo in predvsem čustva bralcev. V vlogi avtorja in njegovih prijateljev se bomo namreč prej ali slej znašli vsi, če se že nismo, ali pa so morda v predzadnjem življenjskem obdobju naši bližnji, mi pa smo tisti, ki jih hodimo vsako nedeljo obiskovat in pri tem neprikrito gledamo na uro.

Gospod, ki ne prenaša dolgočasja. Kdo je Hendrik? Gospod, ki ima najraje od vseh obešenjaškega prijatelja Evarta, ta pa ima najraje od vseh svojega postaranega psa, ki je še počasnejši od njega in nenehno prdi. Evart, ki ga rad cukne, živi v varovanem stanovanju, ki se drži doma, in sicer zato, ker tam lahko ima psa, v domu pa nikakor. Dom je razdeljen na dva dela – v enem so še živahni stanovalci, ki se lahko po mili volji sprehajajo naokoli, v drugem pa so tisti, ki so privezani na posteljo ali pa so tako dementni, da komaj še vedo zase. Tako imenovani varovani oddelek je zadnja postaja na tem svetu in se ga vsi bojijo kot hudič križa. Zato se stanovalci tudi nenehno pogovarjajo o smrti, in to povsem naravno, kot pač rečeš komu dobro jutro. Ne o tem, kako bi se smrti izognili, ampak o tem, kako bi se izognili varovanemu oddelku. Ker ima Nizozemska uzakonjeno možnost evtanazije, se zdi vse skupaj preprosto, pa nikakor ni. Starčki, godrnja Hendrik, komaj najdejo koga od vodilnih, ki bi se hotel pogovarjati o pomoči pri samomoru. Če kaj blekneš, ti takoj pošljejo socialno delavko, da te pretiplje. Evartu, ki ga kirurgi tu in tam malce odrežejo, ker ima gangreno zaradi sladkorne, gredo takšni pogovori na živce in predlaga prijatelju, naj si kupi štrik, če ima vsega dosti, in naj ne gnjavi preplašenih zdravnikov.

Kdo je Hendrik? Gospod, ki se nikakor ne namerava vdati dolgočasju. »Naš čas se sicer izteka, a ga imamo na pretek,« pravi. Kolikor ga je ostalo, naj bo življenje zanimivo in zabavno, če se le da. V skopih besedah daje slutiti, da bivanje v domu morda sploh ni najslabši del njegovega življenja. Hčerka se je utopila, ko je imela štiri leta, kmalu po tistem se je pri ženi pojavila bipolarna motnja in je zanjo skrbel štirideset let. Potem je zažgala hišo, njo so internirali na psihiatrijo, njega pa v dom. Kjer mu starčki, ki jamrajo in obupujejo, gredo na jetra, izogiba se jih, če se le da. Išče družbo zabavnih, podjetnih, pogumnih pa tudi uporniških – v domu je zmeraj kakšen razlog za punt. Celo žvižgačko v podobi direktoričine tajnice si je našel in ta mu pove vse domske skrivnosti, pa tudi kakšen dokument mu na skrivaj prekopira.

Gremo na lepše! Hendrik in Evart se kakopak družita le s starčki, ki ne tečnarijo, ki se umivajo, niso preveč škrti in imajo pretanjen smisel za humor. Ustanovijo društvo z imenom Starine, ne pa crkovine, ki ima le šest članov in je zaprtega tipa. Nočejo namreč preveč demokracije in sprejemati vseh sort prepirljivih, cmeravih, opravljivih in podobnih čudakov. Šest je obvladljivo število, ljudje se še lahko pogovarjajo med seboj, če jih je več, se razdelijo po skupinah. Vsak od članov društva mora, ko pride na vrsto, v tajnosti pripraviti zanimiv izlet, ki traja nekaj ur, dogodi se pa vsaka dva tedna. Seveda se vsi trudijo, da so dogodivščine zanimive, v dom se vračajo zadovoljni, včasih tudi malce okrogli in pojoči, adrenalin pa potem zdrži do naslednjega izleta. Ko Starine, ne pa crkovine vendarle prekršijo pravilo in sprejmejo še simpatičen zakonski par, ki se spozna na vrhunsko kulinariko, se krog dejavnosti razširi še na skrivno kuhanje po sobah, kjer to ni dovoljeno, in na razvajanje v restavracijah. Pri tem ne gre za bogate stanovalce, vsi imajo bolj ali manj skromno državno pokojnino in nekaj prihrankov.

Grietje. Medtem ko se Hendrik pritožuje, da mu pipa pušča in da si mora nenehno preoblačiti gate, za plenice pa mu še ni, ima članica društva Grietje precej bolj resne skrbi. Prijateljem zaupa, da pozablja, da včasih ne ve, kje je in kam gre, in da jo gotovo nadleguje alzheimer. Seveda je na internetu prebrala prav vse o tem, kaj jo čaka. Prijatelji ji obljubijo, da ji bodo pomagali, da jo bodo nadzorovali, ko bo to treba, in da jo bodo čim dlje varovali pred varovanim oddelkom. Grietje se razumsko in skorajda strastno spravi nad svojo bolezen. Sama sebi napiše pismo o tem, da je dementna, kakšna bolezen je to in kako si lahko pomaga. Pismo je nalepila na kuhinjski element za primer, če nekega dne ugotovi, da ne ve, kje je in kdo sploh je. Seveda jo spreletava rahel dvom, da bo takrat pismo sploh razumela. Na izletih prijatelji zmeraj pazijo, da kam ne zatava, za vsak primer si je napisala listek, ki ga nosi s seboj, na njem pa piše, kaj storiti, če se izgubi. Recimo – lepo pozdraviš, se opravičiš in poveš, da ne veš, kje si, bi ti, lepo prosim, pomagali? Bi poklicali številko na listku?

Grietjin odnos do demence je prelepa lekcija za vse, ki imajo opravka s to boleznijo. Dementni se svojega stanja vsaj nekaj časa zavedajo, a ga hočejo praviloma prikriti. S tem si zapravijo možnost, da bi s svojimi bližnjimi naredili načrt, kako se bojevati z boleznijo in poskrbeti za svojca. Veliko bolečih nesporazumov bi odpadlo, če ne bi bilo toliko nevednosti in nerazumevanja. Pred kratkim se je blizu Ljubljane izgubil upokojeni profesor, zunaj je prebil vso mrzlo noč in še naslednji dopoldan, srečal je številne ljudi, pa ni stopil k njim in jih zaprosil za pomoč. Pač ni imel listka v žepu, na katerem bi pisalo, kaj naj stori, če se izgubi. Na srečo ga je nekdo spoznal po sliki s spleta in je poklical svojce, ki so se že bali najhujšega. Zdravnik, ki se je pozneje pogovarjal z dementnim gospodom, je bil navdušen, češ da tako inteligentnega človeka že dolgo ni srečal. Že v naslednjem trenutku je profesor zdrsnil v petdesetletno časovno razpoko, njegova zavest pa je odtavala v sto kilometrov oddaljen kraj.

Svoboda, zatem še ljubezen. Hendrik hodi vzorno k zdravniku, ki ga tolaži, da »telo peša v sprejemljivem tempu«. Kaj hudiča je to? Včasih se počuti bolj slabo in takrat zapiše v dnevnik samo kakšen stavek. Noge ga bolj slabo nesejo, zato si omisli invalidski električni skuter, ki mu tako kot drugim starčkom omogoči brzenje po cestah, parkih in veleblagovnicah. Znova lahko obišče kraje po Amsterdamu, ki jih že dolgo ni, in če se odpravi na pot dovolj zgodaj, lahko mirne duše divja po parku, ker še ni nikogar, ki bi ga lahko povozil.

Hendrik, ki je pogoltnil nečimrnost in se vendarle sprijaznil s plenicami, pa Evart, ki je na edinem preostalem palcu na nogi z grozo opazil nekaj črnega in je že mislil, da ga bodo spet rezali, pa mu je potem Hendrik z gobico za pomivanje posode packo odstranil – se nikakor nočeta sprijazniti s hirajočo starostjo. Iščeta trenutke veselja, uživata življenje, kolikor moreta, prav tako njuni bližnji prijatelji, ki se nočejo utopiti v množici jamrajočih in nergajočih starčkov, oblečenih v cape, saj je za nova oblačila škoda denarja, ker jih verjetno ne bodo ponosili.

In na koncu se v letu, ko Hendrik piše svoj dnevnik, zgodi tudi nekaj nepopisno nenavadnega in lepega – nesmrtno se zaljubi v novo stanovalko, in ko jo zadene kap, ji hodi na varovani oddelek brat njene najljubše knjige in predvajat najljubšo muziko. In jo držat za roko. Hkrati pa z njeno hčerjo divje iščeta listek, na katerega je zapisala, da hoče v primeru nemoči – evtanazijo. In ker listka ne najdejo, čeprav je vsem govorila o njem, pač mora shujšati do kosti in v trpljenju ugasniti kot dogorela sveča, ker je tako prav po zakonu.