Šimen Zupančič

Poklic s poslanstvom. Zakaj se je Simona odločila, da postane novinarka? »Rada sem pisala in se hkrati že zavedala moči in vpliva, ki ga lahko imajo besede. Novinarstvo se mi je zdel poklic s poslanstvom, kar je, ko sem se odločala, sovpadalo z duhom časa, torej z osemdesetimi leti. Bili smo angažirani, optimistični, želeli smo graditi nov svet, svet novih vrednot ...  Ja, pa nekaj tistega samovšečnega zadovoljstva, ko pod objavljenim tekstom, ki, potem ko ga daš iz rok, zaživi povsem svoje življenje, prebereš svoje ime, je seveda tudi bilo zraven. Ker sem bila aktivna v takratnih klubih OZN, sem se nekako videla v zunanji politiki, svet v vsej svoji drugačnosti od našega okolja me je namreč vedno zelo zanimal. Potem pa sem, za tisti čas zelo netipično, za obvezno prakso izbrala športno uredništvo Dela,« se zasmeje Simona. »Športno uredništvo mi je dalo trdno obrtniško osnovo, v mojih začetkih ni bilo niti računalnikov, kaj šele interneta, iznajdljivost, prilagodljivost … Tudi zato, ker je bilo to takrat še izrazito moško področje novinarstva. Šport me je res vedno zanimal, ne le zaradi rezultatov, ampak kot fenomen globalnih razsežnosti. Športno uredništvo mi je torej dalo dober dril … ne pa tudi službe. Ta se mi je čez nekaj let ponudila v uredništvu Stopa, najprej pri urejanju strani s TV-programom, nato je prišlo tudi vse drugo … Veliko intervjujev, tudi s Paulom Coelhom in Rogerjem Moorom, recimo, pa nekoč še obstoječa službena potovanja, recimo v Los Angeles, Mehiko, Venezuelo, Miami, evrovizija v Kóbenhavnu in Talinu … Nekaj let Stopa torej, potem samostojna pot, s.p.-jevstvo in nekaj časa poleg novinarstva različna predavanja o pisni komunikaciji. Potem je prišel klic Janine urednice in zdaj sem tu – s pisanjem o različnih temah, od zdravja do alternativnih oblik zdravljenja, od duhovnosti do športa ...«

Jezi jo površnost pri pisanju. Kaj Simono jezi pri njenem korektorskem delu, ko za nami popravlja neljube napake?»Vsebina je seveda najpomembnejša,« razmišlja Simona, »ampak okornost jezika in napake, bodisi vsebinske bodisi pravopisne, vrednost napisanega absolutno zmanjšujejo in bralci jih začutijo, tudi če ne znajo natančno pojasniti, kaj jih moti. Največkrat me jezi površnost, recimo narobe zapisana imena, napačni podatki ..., pa nepotrebna gostobesednost in nedomiselne ali celo napačne fraze, na primer temu ni tako, govora je bilo ali vršiti pritisk.« Kaj ji je všeč pri reviji Zarja Jana, da nam je zvesta že toliko let? »Všeč mi je raznolikost Zarje Jane, tako tistih, ki jo ustvarjamo, kot vsebinska. Pa njena angažiranost v duhu empatije, tolerance, spoštovanja in podobnih vrednot, ki jih mnogi zdaj tako brezsramno teptajo,« je odločna.

OKVIR:

Najzanimivejše stvari, ki so se ji zgodile v življenju: Potovanje s transibirsko železnico na Kitajsko, v Indiji honorirano statiranje v dveh bollywoodskih filmih in predaja viktorja Leticii Calderon (Esmeralda) v Mehiki pred množico TV-kamer.

Kaj obožuje? Svojo muco Mau Mau in nogomet.

Kaj ne sme manjkati v njenem hladilniku: Sojin jogurt.

Najboljši nasvet njene mame: Ne obžaluj ničesar za nazaj, vse se je zgodilo točno tako, kot je bilo takrat prav.

Kaj ima rada in česa ne mara: Ko se je še dalo, sem veliko potovala, vsega skupaj sem naštela 38 držav, ki sem jih videla, tudi sama, z nahrbtnikom in v lastni režiji. Največ po JV Aziji, najljubša mi je Tajska, kjer sem sicer brez hujših posledic preživela hudo avtobusno nesrečo. Ne maram družbenih omrežij in se jim na široko izogibam, tudi pametni telefon je zgolj nujno zlo. Rada imam psihološke kriminalke, Poirot Agathe Christie bo vedno moj najljubši, sodobna TV- in filmska produkcija s kupom znanstveno fantastičnih akcijskih junakov in junakinj ter zombijev me ne privlači, glasbeno pa sem se 'zataknila' in obstala v osemdesetih.

Zarja Jana, št. 11, 16.3. 2021