Čipka je, pravi slovar, »luknjičast okrasni izdelek iz sukanca«, ampak slovar je ostal vsaj kakšno stoletje zadaj. Čipka je živa, živahna, prekipevajoča zadeva, ki se ves čas spreminja in že zdavnaj ni več nujno luknjičasta. Ali okrasni izdelek. Ali iz sukanca. In se zato tule z zgodovino čipk ne bomo ukvarjali. No, ne veliko.

Danes so čipke lahko laserske. Ali elektronske, modularne ali zračne. Lahko so plastične, kovinske, usnjene. Elemente čipk v svoje delo vpletajo arhitekti, računalničarji, slikarji. In če imate radi čipko, ali je ne poznate, pa bi jo radi, je zdajle idealen trenutek: v Ljubljani in po vsej Sloveniji bo ta konec tedna, od 24. do 26. junija potekal svetovni kongres čipk, ki bo prinesel okrog 60 razstav po vsej Sloveniji, pa kup drugih prireditev, od čipkanja na ulici do modne revije, ob tem pa še dogodke, ki niso neposredno povezani s kongresom, na primer tri različne razstave čipk v treh ljubljanskih muzejih, Etnografskem, Mestnem in Narodnem. Ali kot pravi slovenska oblikovalka avtorske čipke Tina Koder Grajzar, »čipka je kot šepet –lahko ga slišiš, da pa bi zares razumel, moraš priti bliže.«

In smo pristopili.

Učinek čipke: obremenjeni smo s stereotipi o čipkah, ugotavljajo raziskovalci. Kadar Slovencu rečeš »čipka«, pomisli, Idrija. Klekljanje. Prtički. Ampak čipka je še veliko več, pravi dr. Janja Žagar, kustosinja za oblačilno kuluro in tekstil, ki je s sodelavci v Etnografskem muzeju pripravila razstavo Čipkaste vezi. Čipka ljudi povezuje, pravi dr. Žagarjeva. Z razstavo »povemo, kako se skozi čipko povežejo čas, različni prostori, na primer vsa Evropa, in kako se povežejo ljudje v en konkreten izdelek. Mi bolj gledamo ljudi, ki so za čipko, kot izdelovalci ali uporabniki. Čipka je tudi točka združevanja.«

Pa tudi nosilec spomina, pravi, zato so razstavljene tudi čipke iz zasebne družinske zbirke, ki žive spominjajo na ljudi, ki jih ni več z njimi. Dediščina čipke je tudi uporaba. Je to naše ali ni, pravi, in mi pokaže ženski salonar. »Maturantski čevelj, narejen na Kitajskem z industrijsko čipko, a kupljen in uporabljen je bil pri nas, torej je del neke osebne zgodovine. O tem govorim, ko pravim, da je dediščina tudi stvar rabe,« pojasni.

»Razstava je proces učenja o novih stvareh. Osupel si na človeško ustvarjalnostjo. V muzeju ničesar na trdimo, mi samo pravimo, kaj pa vi mislite?« V katero smer gre sodobna čipka, pokažejo izdelki različnih fakultet ljubljanske in mariborske univerze. Lahko si omislite čipkasto luč. Čipkasto posodo. Ali čipkasto ovratno rutico s podobo zemljevida Slovenije. »Druge tehnike, drugi materiali,« komentira dr. Žagarjeva, »a nihče ne more reči, da to nima učinka čipke.«

Preberite še ...

· Kulinarika

Ne spreglejte znakov, ki razkrivajo kakovost paradižnika

»Čipka ni nekaj, kar občudujemo od daleč, morala bi biti del vsakdanjega življenja,« se strinja tudi Afrodita Hebar Kljun, predsednica organizacijskega odbora kongresa, oblikovalka, ki se s čipkami ukvarja »za svojo dušo«: »Čipka ima svoje mesto v današnjem življenju. Zame je izziv razmišljati o tem, kje bi čipka danes vendarle našla svoje mesto. Eden od absolutno najbolj vročih trendov, tudi po svetu, je nakit. Hitro se ga naredi, lepo je videti in ženska si tako nekaj privošči. Ženske si kupijo majhen kos nakita –keramičnega, čipkastega, itd. Trend je tudi uporaba čipke v visoki modi.«

Ženskam prepovedano: da je čipka izključno in že od nekdaj ženska stvar, je tudi zgrešen stereotip, pravi Afrodita Hebar Kljun«: »Čipka, vsaj v 16., 17. stoletju, je bila izključno moška domena. Nosili so jo plemiči in cerkveni dostojanstveniki. Šele pozneje in na začetku v veliko bolj skromni obliki, se pojavi pri ženskah. Moški so nosili čipko, zatlačeno v visoke škornje, tako da so jim bogati valovi čipk viseli čez rob škornja, nosili so jo na zapestjih ali kot žaboje in celo na čevljih. To je bila stvar prestiža, čipka je bila statusni simbol. Čipke so smeli nositi le kralj in navišje plemstvo pa najvišji cerkveni dostojanstveniki, drugim je bilo pa prepovedano.«

Ženske so smele čipke samo izdelovati, a vzorce so jim večinoma risali moški. V Idrijo so čipke v 17. stoletju zanesle žene nemških in čeških rudarjev, ki so prišli delat v idrijski rudnik, vzorce pa so jim risali tehnični risarji iz rudnika, šele pozneje so se risanja naučile tudi učiteljice v čipkarski šoli. Klekljali so pa vsi, tudi fantje, pravi muzejska svetovalka v idrijskem muzeju mag. Mirjam Gnezda Bogataj, etnologinja in kulturna antropologinja. Tudi danes se v vsak letnik čipkarske šole še vpiše nekaj fantov, a ne ostanejo dolgo. »Nič manj niso spretni, odnehajo zaradi pritiska vrstnikov,« pravi. Do podobnega spoznanja je prišla tudi Afrodita Hebar Kljun: »Kar moške veseli pri tem, je ročna spretnost. Imela sem prikaze za osnovnošolske otroke. Fantki strašansko hitro razumejo tehniko. Po mojih izkušnjah se fantki prej naučijo, a jih tudi prej mine. V Žireh komu, ki je bolj mevžast, rečejo, ne bodi taka klekljarica!«

Moškim prepovedano: danes pa je, se zdi, čipka res bolj ali manj ženski svet. Ženske jih izdelujejo, ženske jih nosijo. »Čipka je strašno seksi. To je neizpodbitno. Ker skriva, prikriva, namiguje. Neki moj prijatelj je rekel, da imajo ženske čipke rade na sebi, moški pa na ženskah. Izdelovanje čipk ni niti malo seksi. Ampak nositi čipko … Kje se pojavi? Na spodnjem perilu. Na nočnem perilu. Na svečanih oblačilih … Ni bolj senzualnega načina krašenja oblačil kot je čipka. Lahko gor našiješ biserčke, diamante – to je lahko lepo, ni pa erotično. Morda sodobna ženska v tem najde kompenzacijo za zanemarjeno ženskost, za zanemarjeno žensko plat v sebi,« razmišlja Hebar Kljunova.»Zdi se mi, da ta svet v marsičem ni prijazen do žensk, čipkarstvo pa je svet, ki jim nudi zatočišče – s svojo lepoto, s svojo urejenostjo,s svojo obvladljivostjo. Morda pa je to razlog, zakaj je čipkarstvo tako razširjeno med ženskami. To je svet zase. … (Izdelovanje čipk) je ženski svet, v katerega moški nimajo vstopa. Tu se ženske odprejo, si povedo stvari, tu se razjokajo, se skupaj veselijo … V ta svet moški nima vstopa, ga ne razume, ga ne zanima.«

Okužba se širi: klekljanje seveda ni edini način izdelovanja čipk – te so lahko tudi šivane, kvačkane, pletene, vozlane, mrežne … a to so prezrte, na rob odrinjene sestre klekljane čipke. »Glavni razlog je ekonomski. Dela se tista čipka, ki ima trg, in klekljana ga je imela,« pojasnjuje Afrodita Hebar Kljun.

Napačno je tudi povezovanje čipkarstva samo z Idrijo. Danes je v Sloveniji registriranih več kot sto klekljarskih društev, klekljarice so povsod, ne le v Idriji, Železnikih in Žireh. Najštevilnejše društvo je na Koroškem, kjer so se ženske začele klekljati šele pred četrt stoletja, ko jih je s klekljanjem okužila priseljenka iz Žirov.

In tudi tega marsikdo ne ve, da ima tudi Ljubljana izredno bogato čipkarsko tradicijo in da je čipkarska šola v Ljubljani obstajala že zdavnaj pred idrijsko. »Našli so ogromno dokumentov, ki pričajo, kako zelo razvito je bilo čipkarstvo v Ljubljani,« pripoveduje Hebar Kljunova in se smeje ob misli, kako zelo gre to v nos neljubljančankam. »V Ljubljani je bila ustanovljena prva čipkarska šola. Do zdaj nam je bilo znano, da je bila ustanovljena leta 1763, torej več kot sto let pred idrijsko, a našli so dokument, v katerem piše, da zdaj, ko je umrla prejšnja učiteljica, bodo na novo ustanovili šolo – se pravi, da je pred šolo, ustanovljeno leta 1763, očitno že obstajala šola, samo dokumentov o tem nimamo. Vsi dokumenti so na Dunaju, raziskovanje arhivov pa je žal strašansko drago – treba bi bilo oditi tja in plačati bivanje, brskati je treba po arhivih, s seboj je treba imeti nekoga, ki zna brati gotico, ki zna brati staro nemščino … Našli so tudi zapuščinske inventarje, ki kažejo, da so ljubljanski plemiči imeli ogromne količine čipk.«

Več v Zarji št. 25, 21.6.2016

Galerija