zarja jana

Včasih me kdo pokliče na službeni telefon, da bi izrazil(a) nestrinjanje z mojimi stališči. Zmeraj se razveselim, ker pač rada polemiziram. Običajno se z ljudmi, ki imajo drugačno mnenje, razidem prijateljsko, ampak po telefonu je vse drugače. Ne vidijo me in me tudi ne nameravajo poslušati, skozi slušalko usmerijo vnaprej pripravljeno kanonado. In ko vljudno vprašam, ali smem tudi jaz kaj pripomniti, prekinejo zvezo. Noben zakon me ne ščiti pred takšnimi napadi – tudi če bi pogovor posnela, se policiji ne bi ljubilo iskati nekega nevzgojenega bitja, ki se je podelalo v moje uho. Pa čeprav sem včasih hudo vznemirjena.

Zato pa namerava vlada zaščititi poslance, člane vlade in nekatere druge mogočnike, ki bi jih lahko ljudstvo kar na cesti ali kje drugje zmerjalo in žalilo, oni pa bi se čutili užaljene, vznemirjene ali celo ogrožene. Globa je takojšnja, in sicer od 500 do tisoč evrov. Predlog je pripravilo Hojsovo ministrstvo, vlada pa ga je na dopisni seji potrdila. Je to najhitrejša možna reakcija na jezne besede aktivistke Tee Jarc, ki se je pod Triglavom lotila predsednika Janše, ta pa ji ni zmogel in znal odgovoriti drugače kot z žalitvami? Očitno policijski minister ni tako brezdelen kot njegovi javni uslužbenci, ki jih je ozmerjal za lenuhe. Na srečo mora predlog še skozi parlament, kjer računamo na prištevnost poslancev, ki sicer dobro vedo, da v njihovem mandatu to dopolnilo zakona o javnem redu in miru pač ne more »stopiti« v veljavo. Če bi ga namreč izglasovali, bi se takoj nakopičilo potrebno število glasov za referendum. Ki bi se, stavim, končal približno tako kot tisti o vodi. Zato lahko pričakujemo v parlamentu in tudi drugod veliko sovražnega govora o sodobnem novem členu 133, ampak kaj drugega kot mešanje megle, oplemenitene z izpušnimi plini, se skoraj gotovo ne bo zgodilo. Bodo pa koalicijski poslanci in njihovi neuradni podporniki pretočili veliko solza, ko bodo naštevali vse zmerljivke in nekateri celo pljunke, ki jim jih namenja ljudstvo.

Vsem, ki imamo dovolj let in dober spomin, te dni prihajajo na misel priponke s prečrtano številko 133, eni pravijo, da na beli podlagi, meni pa se zdi, da na rumeni. Šlo je za famozni 133. člen jugoslovanskega kazenskega zakonika, ki je med drugim določal do desetletno zaporno kazen za prevratnike, ki pozivajo in ščuvajo k rušenju oblasti ali s hudobnimi nameni prikazujejo neresnične razmere v državi (ki so bile sicer resnične). Na kratko smo mu rekli zakon o verbalnem deliktu, ki te je spravil v težave, če je kritiko oblasti slišal kakšen ovaduh, ampak v glavnem so z njim lovili disidente večjega kalibra, tudi Šešlja, ki je kasneje, kako paradoksalno, končal med vojnimi zločinci. Zadnja leta pred zlomom Jugoslavije smo priponke kar javno nosili, tudi novinarji in delegati v republiški skupščini, in, še ena zanimivost, sprva smo jih kupovali na beograjskih tržnicah, kjer so imeli celo zbirko uporniških priponk. 133. člen je bil zasnovan tako, da si lahko nanj ujel vsakogar, približno tako, kot je zmeden omenjeni predlog o prepovedi zmerjanja politikov (seveda tistih, ki so na oblasti in v parlamentu), po katerem je dovolj že, da jih razburiš in užališ. Saj se hecate, kajne?  

Zarja Jana, št. 36, 7.9. 2021