Tik ob cesti, ki iz Mojstrane vodi proti slapu Peričniku, in v neposredni bližini bodočega slovenskega planinskega muzeja stoji nizka, skoraj pravljična hiša. Še bolj pravljičen je vrt ob njej. Poln je odlomljenih delov viharnikov, posajenih med raznovrstnimi rožami. Odtod kajpak njegovo ime.

Čeprav je vrt zasebna last, so se sčasoma ob njem začeli ustavljati planinci, namenjeni v dolino Vrat, nato pa se je glas o zanimivem kotičku razširil in ob njem se ustavljajo že polni avtobusi turistov. Vrt ni označen v vodnikih, vseeno pa ga šolarji na izletih in drugi domači in tuji obiskovalci najdejo in se celo najavljajo na obisk. Domačin Stane Brus ga je naredil in oblikoval zase, a z veseljem sprejme vsakogar ter z navdušenjem govori o svojih rastlinah, viharnikih in domačih krajih.
Dobrodošli so vsi
 »Na vrtu je bila najprej češnja, ki jo je bilo treba požagati. Iz vej sta naenkrat nastala dva zanimiva lika, spominjala pa sta na živali. Postavil sem ju ob cesto, po kateri so takrat planinci večinoma še hodili peš v dolino Vrat. Ker sta pritegnila veliko pozornost, sem začel razmišljati, da bi razstavil še kaj drugega,« se spominja Brus, ki vrt ureja že osemnajsto leto.

Iz dolin, hudournikov in gora je začel prinašati dele viharnikov, to je visokogorskih dreves, ki kljubujejo dežju, snegu in mrazu, tako da se jih je do zdaj nabralo že okoli sto. Da ne bi preveč samevali, jim je dodal smerokaze dolin in gora v okolici.
Vrt je Brusu v veliko veselje. Naravo ima strašno rad. »Najprej sem ga nameraval narediti le zase, a pozneje sem ugotovil, da ljubezen do narave ne pomeni le ljubezni do rastlin, temveč tudi do soljudi. Zato so na vrtu dobrodošli vsi obiskovalci.« Prihaja veliko tujcev, predvsem Avstrijcev in Italijanov. Včasih pred njegovo hišo stoji več avtobusov naenkrat. Med obiskovalci je veliko šolarjev, ki se pri Viharniku ustavijo na šolskih izletih.
Pustite rože, kjer rastejo!
Med potkami, posutimi z belim peskom, se skriva bogata raznovrstnost rastlin, planinskih, vrtnih in sredozemskih, cvetočih in zimzelenih, trajnic in enoletnic. Na vrtu je več kakor dva tisoč sadik, razpored pa je povsem naključen. Med njimi so številne zdravilne. Vrt morda ne poteši pričakovanj estetov in poznavalcev, prikupen pa je zaradi svoje skromnosti in raznovrstnosti. »Najbolj zanimiva roža na vrtu je pegasti badelj, zdravilna rastlina, ki učinkuje pri boleznih jeter. Iz semen pridobivajo zdravilo.«

Planike, ki rastejo v skalnjaku, niso gorske, kot bi kdo mislil. Brus se zaveda, da gorskega cvetja ni primerno prinašati v dolino. »Brez cvetja gore ne bi bile, kar so, in zelo nasprotujem vsem, ki nabirajo cvetje ter ga tako uničujejo.« Pogosto namreč vidi ljudi, ki nosijo v dolino cele šope planik.
»Že od začetka sem želel narediti vrt, ki bo brez betonskih ograj in korit, le v lesu in kamnu,« pojasni Brus, ki na vrtu preživi vsaj štiri ure na dan. Vse, kar je mogoče videti, je naredil sam z domačim orodjem. Če ni padavin, ga zjutraj kakšno uro in več zaliva, nato pa odstranjuje plevel in ovenelo cvetje. Dela je vedno veliko.
Zgodbe o bližnjih gorah
Brus ni le ljubitelj cvetja, temveč tudi gora, zato obiskovalcem pogosto daje izletniške oziroma planinske nasvete o okoliških vrhovih, ki jih je sam že večkrat osvojil, ter o bližnjih krajih, ki jih dobro pozna.

»Šestkrat sem bil na Triglavu. Mislim, da je to kar dovolj, saj so na našem koncu še drugi hribi. Če bi ljudje vedeli, kako čudoviti predeli se skrivajo tudi drugje, na primer na poti od Belce skozi kamnite predore in po grebenu do Dovške babe, bi nas pogosteje obiskali. Raznolikost je tolikšna, kakor da bi na eni poti videli dvajset pokrajin. Dovška baba je znana po gorskem cvetju, obenem pa ni preveč obiskana. Ta izlet vsakomur priporočam, saj vzpon ni zelo zahteven. Hoje do vrha je za dobre štiri ure.«
Brus tudi pove, da veliko ljudi mimo njegove hiše prihaja na izlet do slapa Peričnika, a le malo jih ve, da so v bližini tudi skalni hodniki, dolgi dvesto do tristo metrov. Sprehod po njih je enkratno doživetje, do tja pa vodi manj znana lovska pot.
V bližini Mojstrane je sredi gozda jezerce, voda v njem pa ima, kot pravi Brus, zdravilno moč. Ni pitna, odlično pa zdravi rane. Iz otroških let se spomni vrstnika, ki se je poškodoval z žago in dobil hudo rano. Ker se je kopal v jezeru, je hitro ozdravel; v nekaj tednih je bila rana zaceljena.
Naslednje leto Brusa čaka veliko dela. Do avgusta, ko bodo v neposredni bližini vrta odprli slovenski planinski muzej, bi rad dodal še nekaj viharnikov, in če bo

občina prisluhnila njegovi prošnji, bo vrt še razširil na bližnje zemljišče.
»Rože čutijo, da jih imam rad. Če v naravi poberem korenino in jo prenesem na vrt, se bo gotovo prijela. In če me nekaj dni ni doma, takoj opazim spremembo. Vrt ni enak kot prej.« Pozimi se zgodba o vrtu spremeni. Od 15. decembra do 15. januarja Brus po vrtu napelje okoli devet tisoč lučk, v bivaku na vrtu pa postavi jaslice, ki predstavljajo nekdanjo Mojstrano z nekoč znamenitimi žagami in mlini.

Jana 36/2009