Zdi se, da vas je oblikovanje lončenine zadnje čase popolnoma prevzelo. Kam vas vodi? »Dobro vprašanje. Ne vem! In to mi je všeč! Ustvarjanje je pot v neznano. Zato se keramike ne morem nikoli naveličati.«

Oblikovanja nakita najbrž ne boste opustili? »Nikakor. Prav zdaj sem sredi ustvarjanja nove kolekcije, ki bo predstavljena na mednarodni razstavi keramičnega nakita v Atenah, še prej pa na Marcedes Benz Fashion Weeku v Cankarjevem domu.«

V kakšno smer spreminjate svoj slog oblikovanja? Se to dogaja s premislekom ali intuitivno? »Opažam, da na videz končnih izdelkov vpliva veliko dejavnikov – včasih pač ni dan za nežne pastele, takrat posegam po močnejših tonih. Včasih mi izdelek sam 'pove' svojo pot. Vedno sem se zanašala na svojo ustvarjalno intuicijo, čeprav se mnogokrat vse začne s skico, vendar ta večinoma služi le za iztočnico.«

Pravzaprav ste odraščali v ateljeju. Temeljni spomini na to razpoloženje? »V domači atelje še vedno rada zahajam. Tam je intenzivna ustvarjalna energija, podkrepljena z ustvarjalnim neredom. Na zgodnje packanje me vedno opomnita tudi odtisa mojih rok na zidu, ko sem imela eno leto. Ko imaš na pretek barv, materialov in orodja, to hote ali nehote postane del vsakdana, zato dolgo nisem bila pretirano doma v ustvarjanju, ki mi je bilo sicer domače. Življenje umetnikov in oblikovalcev tudi ni vedno tako romantično, kot se morda zdi na prvi pogled. Je pa vedno vznemirljivo.«

Dolga leta ste se le spotikali od mamino vreteno, zdaj pa je v ospredju. Kaj delate ta trenutek? »Sem sredi glaziranja novih skodelic in krožnikov. Pri obojem preizkušam novo tehniko, tako da me jutri čaka dan nervoznega čakanja, preden bom pogledala v ohlajeno peč. Svoj izraz še iščem, in to zame ni proces, temveč cilj. Odkar ustvarjam intenzivno – trenutno sem rezidenčna keramičarka v ateljeju za poslikavo in oblikovanje keramike APOK – sem izpeljala že marsikateri premik v tehnični podkovanosti.«

Kakšno lastnost, ki vam je všeč, ste podedovali od mame in kakšno od očeta? »Samokritičnost. In nenehno raziskovanje. Podarila sta mi ljubezen do umetnosti in estetike.«

Poiščete mnenje očeta oziroma mame o svojih izdelkih? »Velikokrat. V času, ko je ključnega pomena pojavljanje na družbenih omrežjih, kjer je všeček nova valuta, lahko ustvarjalec hitro izgubi svojo pravo identiteto. Pri meni je tako, da za svoje izdelke najprej odgovarjam sama sebi. Sem svoj največji in prvi kritik. Nato se za likovno teoretsko podprto mnenje pogosto obrnem na starše.«

Boste ostali v domačem kraju ali vas bo nekega dne odneslo v svet? »V svet me je nekoliko že poneslo, ko sem domačo Ajdovščino zamenjala za malce bolj kaotično Ljubljano. Ta mi je letos ponudila že ogromno priložnosti.«

Se tukaj lahko preživljate s tem delom? »Po poklicu sem unikatna oblikovalka. To je moja strast in služba hkrati. Ni vedno prijetno in včasih me lovijo roki in pestijo malce bolj stresna obdobja, ampak to je pač del poti, ki sem si jo izbrala. Zavedam se, kakšno srečo imam, da lahko delam tisto, kar me osrečuje, in hvaležna sem vsakomur, ki me na tej poti podpira.«