Razstava Barbarstvo muk
Dokazi o tem, kakšne muke in zlo je človek v imenu česarkoli že od nekdaj sposoben prizadejati drugemu človeku, so pogosto prav srhljivi. Hkrati pa zbujajo radovednost in domišljijo.
In vse to zagotovo velja tudi za razstavo Barbarstvo muk, ki je na ogled na Ljubljanskem gradu. Gre za prikaz mučilnih naprav na evropskih tleh, torej tudi pri nas, od 16. do 18. stoletja.
Seveda prikaz konkretnih mučilnih naprav ni le nazoren, ampak odpira tudi veliko drugih vprašanj o značilnostih tistega časa. »To kompleksno temo lahko obravnavamo ne samo v širšem zgodovinskem kontekstu, temveč tudi z ožjega vidika takratnih pravnih predpisov, z vidika psihologije, odnosov v družbi, družbenega statusa, moralnih vrednot, pobožnosti, vraževerja in številnih drugih,« je v spremni brošuri med drugim zapisal kustos razstave dr. Andrej Studen.
Takrat se o kakšni prevzgoji obdolženih ni niti malo razmišljalo, šlo je zgolj za kaznovanje in s tem seveda pošiljanje sporočila drugim, da se zločin ne izplača. Tovrstno discipliniranje naroda seveda ni prav dosti pomagalo, zločincev ni zmanjkalo, žal ne tudi tistih, ki so ljudi ovajali bodisi zaradi sebičnih vzgibov, kot so ljubosumje, zavist, zamera in podobno, bodisi zaradi vraževerja, kar se je seveda najizraziteje kazalo v čarovniških procesih.
Ljudje so bili lahko tedaj hitro obtoženi hudodelstev, za dokazovanje svoje nedolžnosti pa niso imeli prav dosti možnosti. Sploh ne ob kopici neverjetno domiselnih mučilnih naprav.
Brez priznanja ni obsodbe. Tisti, ki so zagrešili manjše prekrške, so jo sicer odnesli »le« s sramotilnimi kaznimi, ob katerih pa je seveda poleg časti – v takratni skupnosti je imela ta zelo velik pomen – trpelo tudi telo. Grešnice in grešnike se je skušalo čim bolj ponižati in onečastiti, zato so jih zapirali v sramotilne klade in gosli, nadevali so jim sramotilne maske, priklenili so jih na sramotilne stebre, gole privezali na žive ali lesene osle, potapljali v vodo, javno bičali … Domišljija je bila brezmejna, prav tako brezmejno je bilo tudi naslajanje množic nad usodami teh ponižanih in na različne načine zlorabljenih nesrečnikov. Mnoge so v trajen dokaz njihovega prekrška pohabili, jim odrezali uho, nos, prste, roko.
Storilcem hujših dejanj se je seveda godilo še veliko slabše, oni možnosti za preživetje tako rekoč niso imeli, so pa morali svoja dejanja na vsak način priznati. Brez priznanja obsodba v takratni sodni praksi pač ni bila mogoča. Preživetje pa seveda tudi ne.
Zanimivo je, da je pri vseh postopkih pridobivanja priznanja, ki jih imamo danes brez zadržkov za barbarske, obstajal neki red. Natančni predpisi, kdo, kako in koliko časa lahko muči uboge duše. In vse to okrutno mučenje, tako dr. Studen, ki ga je med zasliševanjem izvajal rabelj, ni veljalo za kazen, ampak se je z njim zgolj ugotavljala »resnica« o zločinu. Obsojenec je moral priznanje, ki ga je iz njega izvlekel rabelj, ponoviti za zapisnik – ali pa so mučenje ponovili.
Smrt kot odrešitev. Večina jih je dejanje, pa če so ga zagrešili ali ne, seveda priznala že, ko jim je rabelj zgolj nazorno pokazal vse naprave, s katerimi se je nameraval lotiti njihovega telesa: naprave za stiskanje palcev, kolen, natezalnice, španski škorenj, zasliševalski stoli z bodicami … Tisti in tiste, ki so tudi potem še vztrajali pri svoji nedolžnosti, so bili z razgaljenjem telesa najprej deležni hudega ponižanja, nato pa še izjemno hudega trpinčenja in neverjetnih bolečin, zaradi njih sta se zlomila tako telo kot duh.
Več preberite v tiskani Jani (št. 19, izid: 12.5.2015).
Berite brez oglasov
Prijavljeni uporabniki Trafike24 berejo stran neprekinjeno.
Še nimate Trafika24 računa? Registrirajte se
