Putin je car
Putin ni diktator, prej car, zaradi katerega se svet Rusije spet boji, kar ni slabo, temveč nujno za ravnovesje. Je bilo torej pogumno ali neumno, da smo ga povabili k nam? Nič od tega, le logično, saj smo menda samozavestna in samostojna država.

Proslava pri Ruski kapelici pod Vršičem je vsako leto zelo slovesna, vsakič pridejo iz Rusije zelo pomembni politični in verski predstavniki, letos, kot vemo, prihaja sam Putin. Kdor bi se rad povzpel tja gor, se mora najprej akreditirati, pa še potem ni veliko možnosti, da bi bil izbran med elito, ki bo smela zreti v obličje enega najpomembnejših vladarjev na svetu. Kdo pravzaprav prihaja – trinog, diktator, avtokrat, plenilec tujih ozemelj ali ne ravno brezgrešni, vendar pragmatični vodja največje države na svetu, ki pod njegovim vodstvom znova postaja samozavesten imperij? Smo pogumni ali neumni, ker smo povabili predsednika države, ki je pod sankcijami ter v zelo napetih odnosih z EU in Ameriko?
Prihaja Putin samo zato, ker je povsod drugod nezaželen gost (o tem se je zadnje čase precej namigovalo) in bo nepomembna Slovenija zanj majhen, a pomemben obliž na ranjen ego? No, no, tako preproste pa takšne formule niso. Znano je, da prihaja zaradi pietetnih razlogov, s seboj ne bo pripeljal gospodarske delegacije in nobenih tovrstnih pomenkovanj menda ne bo. Stoletnica, kar je snežni plaz zasul 300 ruskih ujetnikov, je pač za državnika in hkrati poveljnika ruskih oboroženih sil dovolj velik razlog, da se jim pokloni in hkrati zahvali ljudem, ki že dolga leta skrbijo, da se to ne bi pozabilo. Prisostvoval bo tudi otvoritvi spomenika na Žalah padlim ruskim vojakom v obeh vojnah – in na evropskih tleh jih je padlo na milijone. Rusi imajo do svoje vojske precej drugačen odnos kot mi do svoje.
Merila so tam drugačna. Zdi se, da ruske razmere razumejo samo novinarji, diplomati in gospodarstveniki ter kulturniki, ki so tam bivali. Zelo hitro jim je jasno, da te dežele ne moreš meriti z merskimi enotami, ki veljajo drugod. Recimo vojska. Kar nekaj let sem živela v bližini vojaške akademije in večkrat naletela na slovesnost, ko so mladi kadeti končali šolanje. Obred je bil nabit s strastjo in čustvi, zbralo se je ogromno ljudi, med občinstvom so bili ponosni in največkrat objokani starši. Posamični rodovi vojske imajo tudi praznični dan v letu, ko se zbere množica razposajenih mož s črtasto majico pod srajco in kapo svoje enote (eno in drugo je del uniforme), mnogi s seboj pripeljejo tudi sinove. Ste vedeli, da so nekdaj plemiči vpisovali v carsko vojsko komaj rojene ali celo nerojene dečke; če je bila deklica, so mesto pač hranili za naslednjega potomca? Biti vojak je čast in eno glavnih znamenj možatosti, čeprav je služenje vojaškega roka vse prej kot prijetno. Vojaške parade niso le razkazovanje moči pred potencialnimi sovražniki, ampak predvsem izbruh nacionalnega ponosa. Razumemo? Niti ne. Svojo vojsko imamo 25 let, pa še ta je, kot poročajo, strgana in bosa.
Zakaj ga volijo?
Več v Zarji št. 26, 28. 6. 2016
Berite brez oglasov
Prijavljeni uporabniki Trafike24 berejo stran neprekinjeno.
Še nimate Trafika24 računa? Registrirajte se