Plesna skupina, ki smo jo spoznali na letošnjih Viktorjih, ko so nas z modernim orientalskim plesom popeljali do nagrade za življenjsko delo, že kar nekaj let ustvarja krasne plesne predstave. S profesionalnostjo in zagnanostjo poskušajo čim bolj razširiti glas, da sta indijski in orientalski ples umetnost in ne cenena popestritev zabav, na katerih si veseljaki želijo videti predvsem potresavanje ženskih oblin in precej gole kože.


Vodja plesne skupine je karizmatična Vesna Jevšenak, pravnica, ki jo je že pri petih letih prevzel ples. Zdaj mu je popolnoma predana. Preizkusila je vse vrste plesa, in ko se je srečala z indijskim in orientalskim, si je rekla: To je to! »Ti plesi so me pritegnili s svojo tradicijo in kulturo; imajo vsebino – kar plešem, pripoveduje zgodbo. In kaj je še osupljivo pri tovrstnih plesih? Nisem še doživela plesa, ki bi vključeval toliko vsega: gibe telesa, obrazno mimiko, čustva, ritmično strukturo ter gibljivost torza, kar je predvsem za ženske krasno,« je povedala Vesna Jevšenak, ki študira tudi plesno terapijo.  Večina orientalskega plesa ne dojema kot umetnost. Potresavanje s trebuhom neke napol oblečene dame z oblinami na rojstnodnevni zabavi je po njenem popolnoma napačna predstava. In kdo je najbolj kriv za tako stereotipno podobo? »Delno Francozi, ki so prišli v Egipt okoli 19. stoletja in so na ulicah videli plesati ghawazee. To so bili potomci nomadskih plemen iz Indije, katerih pripadnice (ghazeea) bi se v slovenščini imenovale ciganske plesalke – tudi ime naše skupine jih vključuje (salam pomeni pozdrav, ghazeea pa ciganska plesalka) – a s »cigani« ne mislimo nič slabšalnega. Ker se v našem društvu posvečamo indijskim, orientalskim in španskim plesom (flamenku), smo si nadeli takšno ime. Ta stara plemena, ki so s plesom osvajala srca ljudi, so namreč povezovala Indijo, Orient in Španijo. No, Francozi so ob opazovanju njihovih plesalk in gibanju medenice mislili, da plešejo s trebuhom, čeprav je v resnici v tem plesu predvsem veliko gibov z medenico, prsnim košem, rokami, ramami, glavo, nogami. Tako je izraz trebušni ples s pomočjo Francozov začel potovati po svetu.« Z njim pa tudi umetno ustvarjena podoba razgaljene ženske. Egipčanske plesalke so bile namreč dostojno pokrite, odkrit so imele zgolj obraz in lase.  Indijski ples spremeni življenje Vesno Jevšenak bi lahko poimenovali kar slovenska ambasadorka klasičnega indijskega plesa. Z njim se je začela spoznavati pred desetimi leti pri Ujwalu Bholu, plesalcu in učitelju indijskega klasičnega plesa bharat nãtyam, od takrat pa se je izpopolnjevala še na različnih delavnicah po Evropi, dvakrat tudi na enomesečnih tečajih v Indiji. Da lahko plesalka stopi samozavestno na oder in odpleše več kot uro trajajočo plesno predstavo, potrebuje najmanj tri leta redne in zavzete vadbe (vsaj trikrat tedensko), v Indiji pa dekleta klasični indijski ples študirajo 12 let. Na podoben študij se bo v kratkem odpravila tudi ena izmed Vesninih učenk Sylvia Valentine. Nanjo in tudi na vse svoje druge varovanke je Jevšenakova izjemno ponosna, učenke pa so iskreno navdušene nad njo. Mnoge pravijo, da jim je spremenila življenje.  V plesni skupini Salam Ghazeea se srečujejo številne generacije – od babic do mladih deklet –, ki zaradi plesa ne postajajo le gibljivejše, ampak tudi samozavestnejše ter pogumneje poudarjajo svojo ženskost.  Orientalski ples je bolj prizemljen, erotičen in ženstven, indijski pa je bolj povezan z duhovnostjo, saj klasični indijski ples bharat nãtyam izhaja iz molitve – svečenice so plesale za boga. Zdaj je ta ples umetnost in v Indiji se večina deklet spoznava z njim, enim najstarejših in najbogatejših klasičnih plesov Indije, v katerem je popolnost, plesanje pa pomeni neke vrste meditacijo.  Kako se mu posvečajo najboljše slovenske plesalke iz društva Salam Ghazeea, boste že maja lahko videli v predstavi Vonj jasmina v ljubljanskih Španskih borcih. Junija bodo s Karavano plesa (plesno-dramsko predstavo) prišle v Grosuplje, pripravljajo pa tudi zelo zanimiv projekt Lunin sin, v katerem bodo v gibanju predstavile pesmi Dušana Enove. Kadar ljubiteljsko, a s popolnoma profesionalnim pristopom ne nastopajo na slovenskih odrih, jim ploskajo tudi v Zagrebu, Italiji in Avstriji.  Jana, št. 17, 26. 4. 2010