»Takrat je bilo še posebej hudo: krvavela sem iz vseh sluznic, moja usta so bila ena sama rana, boleli so me vsi sklepi, še tisti, ki jih nimam. Ko sem se ponoči začela tresti, sem vedela, da je vrag odnesel šalo. Če ne bom hitro prišla v zdravniško oskrbo, se bodo začele resne težave in zame se ne bo dobro končalo.« Mož jo je naložil v avto in jo odpeljal v jeseniško bolnišnico. »Nisem hotela na onkologijo, želela sem si v domačo bolnišnico, v varstvo Mateje Lopuh, zdravnice, ki na Jesenicah skrbi za paliativno oskrbo.« Lopuhova jo je sprejela, poklicala na onkologijo in prosila za navodila. Moniko Ažman, medicinsko sestro po izobrazbi, od marca letos predsednico Zbornice zdravstvene in babiške nege – Zveze društev medicinskih sester, babic in zdravstvenih tehnikov Slovenije, so svojci naslednjih 14 dni vozili v paliativno ambulanto, kjer so ji pomagali preživeti

»Vame so vlili vse mogoče vitamine. Čeprav sem bila precej na robu, niti enkrat nisem pomislila, da bi se lahko slabo končalo. Mnogo mojih kolegic, to so mi povedali pozneje, je jokalo, ko so slišale, kako je z mano.« Ker pa je Monika borka, in to že od zgodnjega otroštva, večino ga je preživela v Ortopedski bolnišnici Valdoltra »oblečena« v mavec, ji je tudi tokrat uspelo. Verjetno prvič v življenju se je odločila, da na prvo mesto postavi sebe. Izključila je vse telefone in se potrudila, da si povrne energijo. »Poleg uradne medicine sem si pomagala še s komplementarno medicino. Precej mi je pomagala tudi smola konoplje, po njej sem zelo dobro spala. Moji najbližji so zelo skrbeli zame. Z veliko ljubezni in pozitivne energije so mi pomagali, da sem se spet postavila na noge. Seveda so tudi zdravniki in moje stanovske kolegice ter kolegi ogromno naredili zame.« Ko ji je bilo najhuje, se je odločila, da se bo vsem zahvalila, ko bo praznovala svoj 50. rojstni dan.

Tri leta pozneje, ko je preživela še zadnjo dozo kemoterapije, bila uspešno operirana, prestala še obsevanja, hormonsko zdravljenje in rekonstrukcijo leve dojke, je obljubo izpolnila. 29. oktobra letos je v Festivalni dvorani na Bledu zbrala približno 300 sorodnikov, prijateljev, znancev, sosedov in sodelavcev na dobrodelnem koncertu Življenje je lepo. Zbrani denar, približno 4500 evrov se je nakapljalo v škatlo z veliko pentljo, je namenila ekipi paliativne oskrbe v Bolnišnici Jesenice in Društvu SOS telefon za ženske in otroke žrtve nasilja. »Želela sem pomagati tistim, ki so hudo bolni in umirajoči in nimajo več veliko moči, hkrati pa tistim, ki si sami ne morejo pomagati. « Polovica zbranega denarja bo šla za nakup počivalnika, druga polovica za opremo igralnice za otroke. »Posebno otroci so moja šibka točka. Z Društvom SOS telefon poklicno sodelujem že več kot 15 let.«

Življenje je lepo. S temi besedami nas je Monika nagovorila na začetku dobrodelnega koncerta in nadaljevala: »Še kako se zavedam, da je praznovanje abrahama privilegij, ki ni samoumeven in dan vsakomur. Zato ga želim zaznamovati z vsemi, ki ste mi v petih desetletjih stali ob strani.«

Več v reviji Zarja št. 46. 15. 11. 2016