Prejšnji teden je minil tudi v znamenju stavke avtobusnih voznikov, ki ji v petek, ko smo končevali tole številko, še ni bilo videti konca. Če se na napovedanem ponedeljkovem sestanku delodajalec skupina Arriva Slovenija ne bo vsaj malo približal zahtevam voznikov, se bo stavka zaostrila. Osnovna bruto plača po panožni kolektivni pogodbi, sklenjeni leta 2009, ko je Slovenijo preplavljala kriza, je 588,12 evra. Pod zakonsko določeno minimalno torej. Tako resne stavke avtobusnih voznikov še ni bilo.

Arriva Slovenija je največji avtobusni prevoznik v državi in spada pod okrilje nemškega državnega podjetja Deutsche Bahn AG (nemške železnice), ki je z avtobusnimi prevozi prisotno že v dvanajstih državah po Evropi in se namerava še širiti. V Arrivi je bil od leta 2015 socialni dialog nenehno izigran, pravi generalni sekretar Obalne sindikalne organizacije KS 90 Damjan Volf. In tudi zdaj si (še) niso prišli naproti. Direktor Bo Karlsson je jasno povedal, da so zahteve voznikov nerealne, neuresničljive in celo nerazumne. Ne popušča niti za cent, če omenimo zgolj eno izmed dveh glavnih zahtev voznikov, da se njihova urna postavka dvigne za dva evra. Urna bruto postavka je fiksna in dosega slabih pet evrov. Medtem pa je minimalna bruto urna postavka za študentsko delo 4,61 evra.

Ob tem je treba povedati, da je skupina Arriva Slovenija v letih od 2013 do 2016 poslovala z dobičkom skoraj 11 milijonov. Vse tri družbe skupine Arriva, v katerih stavkajo, so lani poslovale z dobičkom. Družba Alpetour – potovalna agencija je imela 2,8 milijona evrov čistega dobička, družba Arriva Štajerska približno 1,2 milijona, Arriva Dolenjska in Primorska pa slabih 600.000 evrov dobička (leta 2015: 903.000 evrov). V vseh navedenih družbah so v obliki subvencij dobili skupno 34,3 milijona evrov državnega denarja. Volf je prepričan: »Država si ne bi smela dovoliti, da financira dejavnost, ki temelji na izkoriščanju delovne sile.«

Zastraševanje. V Arrivi že od začetka stavke svojim zaposlenim z odebeljenimi velikimi tiskanimi črkami sporočajo, da vse kaže na nezakonitost stavke in da bodo stavkajoči za svoja dejanja morali sami prevzeti odgovornost. Zagotovo jim je tako že marsikoga uspelo prestrašiti, vendar lahko o zakonitosti stavke odloča (če je sprožen postopek) zgolj sodišče.

Delodajalec se je s stavkovnim odborom do zdaj želel pogovarjati samo o posledicah in preprečevanju stavke. Bo Karlsson je dejal, da je stavka sicer legitimno sredstvo, vendar ni primerna oblika izražanja nezadovoljstva za dosego ciljev. »Upravo skupine in njenega direktorja Boja Erika Stiga Karlssona pozivamo, da prenehajo z grožnjami in pritiski na stavkajoče ter pristopijo k pogajanjem o vsebini stavkovnih zahtev, saj je njihovo urejanje tako v interesu zaposlenih kot podjetij v skupini in njihovih strank,« je ob podpori Konfederacije sindikatov javnega sektorja in 15 drugih sindikatov pozval njen predsednik Branimir Štrukelj in poudaril, da stavkajo ravno v mednarodnemu letu boja za višje plače, ki ga je razglasila Evropska konfederacija sindikatov ETUC.

Vozniki pravijo, da jim ni preostalo drugega kot stavka, saj jih sicer nihče ne posluša. Pesti jih kup zagat: večina zaposlenih spada v starostno skupino 50–59 let, hkrati pa vsako leto prevozijo več kilometrov za isto plačilo, torej delajo več za manj denarja, ob tem pa nimajo možnosti napredovanja. Edina razlika med izkušenim voznikom in začetnikom je torej tistih nekaj evrov, ki jih dobijo kot dodatek za delovno dobo. Interes delodajalca je, da ima zaposlene mobilne delavce, ki so mu vedno na voljo. V panožno kolektivno pogodbo mu je uspelo vnesti delitev delovnega časa na efektivni in neefektivni del – torej na čas, ko voznik vozi, in na čas, ko mora biti na voljo. V času razpoložljivosti mora voznik paziti na lastnino delodajalca (avtobus), v ta čas je vključeno čakanje na mejah, trajektih, čakanje na potnike … in ta čas je obračunan kot neefektivni del ter je plačan zgolj s 30 odstotki urne postavke (1,5 evra). Takih ur se na mesec nekaterim nabere tudi po 70. Potem so tu še vozni red, za katerega običajno ne vedo, ali jim ga bo uspelo zvoziti, nenehen boj s časom, poleg tega pa so odgovorni za življenja potnikov, med katerimi so tudi taki, ki voznikom grozijo s fizično silo.

Vozniki so oblikovali šest zahtev, pri čemer ne odstopajo od tiste, ki govori o višji urni postavki, in od tiste, po kateri naj bi se delodajalci do konca leta 2017 zavezali, da bodo sklenili kolektivno podjetniško pogodbo. Le tako bodo stavko zamrznili.

Odpuščen zaradi 90 centov. Da se odločiš za stavko, je treba veliko poguma, ki ga poganja obup, pravi voznik Endre Mesaroš. »Obup nad razmerami je tisto, kar te požene, da nekaj narediš. S kolegi vozniki nismo več videli izhoda iz katastrofalnega stanja. Vse skupaj se je kuhalo zelo dolgo. Seveda v podjetju Arriva želijo stavki pripisati manjši pomen, češ da jih stavka zgolj nekaj, ampak lahko zatrdim, da ni tako. V nekaterih krajih res ne stavka nihče, saj moramo po zakonu zagotavljati prevoze v šolo, na delo in do zdravstvenih ustanov,« pripoveduje Mesaroš, ki so ga sredi avgusta odpustili iz krivdnih razlogov, saj mu je v avtobusni blagajni manjkalo 90 centov. Kontrolorji so na »njegovem« avtobusu zalotili sezonsko delavko, ki se je peljala eno postajo predaleč, česar pa ni plačala. Gospa se je avtoritativnih mož s pristojnostmi silno prestrašila, med drugim so zahtevali tudi njene podatke, ter povedala, da je ona vozniku za razdaljo pravilno plačala, le da ji on ni izdal prave vozovnice. Tako so voznika okrivili za manjkajočih 90 centov in očitno sklenili, da je to prekršek, ki zahteva odpoved iz krivdnih razlogov. V resnici pa jim že nekaj časa ni bilo po godu, da je bil sindikalni zaupnik in je delodajalca opominjal na nepravilnosti, med drugim na dotrajana vozila. »Vozimo vozila, ki so v zahodnih državah že odslužila svoje – na števcu je milijon prevoženih kilometrov! In to je dovolj dobro za prevoz naših otrok?!! Saj če bo kakšen avtobus zaradi okvare zgrmel v morje, bo itak voznik kriv! Vozila so že tudi gorela, na enem je iztekalo gorivo, vendar so vodilni obtožili voznike, češ da kradejo nafto!«

Voznikov dan se običajno začne ob štirih zjutraj, saj ob petih začne voziti ter vožnje konča okoli 14.30. Vsak dan dela od devet do deset ur, od tega jih v celoti štejejo samo od šest do sedem, včasih celo pet. »To so efektivne ure. Vse drugo so ure, ko si na voljo – in ta razpoložljivost nas ubija! Delodajalcu sem na voljo tudi po 15 ur, na Obali moramo biti pa še turistični vodniki, vedno prijazni, povrh še poligloti. Vsako jutro moramo biti tudi mehaniki, saj smo odgovorni za brezhibnost vozila in za njegov videz (čistoča). Delodajalec je v notranji pravilnik zapisal, da je voznik odgovoren za vse. Pritiski so nemogoči in ne moremo več dovoliti, da nam pijejo kri.«

Šest zahtev voznikov avtobusov

1. Delodajalci morajo preklicati vse sankcije, ki so jih bili člani sindikata deležni zaradi svojega delovanja.
2. Delodajalci morajo znova začeti vplačevati premije obveznega dodatnega pokojninskega poklicnega zavarovanja (vse od njegovega zadnjega vplačila) za vse voznike, ki izpolnjujejo kriterij, da na delovnem mestu preživijo 80 odstotkov svojega delovnega časa. Pri tej zahtevi so se bili pripravljeni pogajati, da ne bi zahtevali zakonitih zamudnih obresti. Čeprav bi delodajalec na podlagi nezakonitosti celo profitiral, o tem ne želi niti slišati.
3. Prenova delovnega časa: delodajalci morajo pri delovnem času voznikov, ki vozijo na linijah do 50 kilometrov, upoštevati plačan čas za odmor. Čas razpoložljivosti se mora šteti v delovni čas. Ker delodajalec na določenih linijah zaradi tesno organiziranega voznega reda odmora sploh ne more zagotavljati, daje vsakemu vozniku nadomestilo v vrednosti 1,22 evra.
4. Urna postavka voznika avtobusa se zviša na 7 evrov.
5. Delodajalci se do konca leta 2017 zavežejo, da bodo sklenili kolektivno podjetniško pogodbo, ki bo veljala za vsa podjetja pod okriljem Arrive Slovenija in bo vsebovala določbe o možnosti napredovanja in nagrajevanja voznikov avtobusov.
6. Delodajalec se zaveže, da bo spoštoval 19. člen pravilnika o opremljenosti avtobusnih postaj, ki določa, da mora biti avtobus na postaji pripravljen najmanj deset minut pred odhodom. Ta čas je namenjen spravljanju prtljage potnikov in pobiranju voznine, za kar mnogo voznikov zdaj nima časa.