Nova Zelandija plete. To oddaljeno klikanje je zvok tisočev pletilk, ki pletejo kapice in copatke za novorojenčke. Odkar je novoizvoljena ministrska predsednica Jacinda Ardern objavila, da junija pričakuje prvega otroka, narod pobesnelo štrika. Gospa, ki je ob objavi vesele novice nagonsko pograbila pletilke, se je potem spomnila, da bo premierkin otrok imel kupe toplih oblačilc, pa je sklenila, da bo svoje izdelke raje poklonila porodnišnicam. Za druge dojenčke, ki jih potrebujejo. Z bojnim krikom na Twitterju #knitforjacinda je k sodelovanju povabila še druge. In tako zdaj novozelandski družabni mediji brbotajo od nasvetov o pravilni izbiri volne, vzorcih in krojih, bolnišnice pa se hvaležno utapljajo v kapicah, copatkih in odejicah. Na Novi Zelandiji je jacindamanija še vedno v polnem razmahu.

»Zvezdni prah,« je prezirljivo prhnil vodja opozicije, ko je med volilno kampanjo Jacindina priljubljenost kar rasla. In rasla. Ampak zvezdni prah se kar noče osuti. Jacindamanija s posipom zvezdnega prahu ostaja. In še narašča, še posebej po novici o otročiču. Ni slabo za žensko, ki nikoli ni hotela postati vodja česarkoli. Še najmanj pa države.

Osemkrat vprašaj. Jacinda Kate Laurell Ardern, letnik 1980, je v laburistični stranki od svojega sedemnajstega leta. Živi in diha politiko, študirala je politologijo in odnose z javnostjo, vse svoje odraslo življenje je posvetila politiki. Povzpela se je do položaja namestnice vodje stranke, više si pa ni želela. Niti malo. Da ima preveč strahov, je rekla, kar naprej jo skrbi, ali je naredila dovolj, ali bi morala narediti več ... »Ko si tak malce anksiozen človek in te kar naprej nekaj skrbi, prideš do točke, ko so določene službe zate zares škodljive.«

Lani poleti se je vodja laburistične stranke, ki že leta izgublja volivce, v anketah o priljubljenosti tako katastrofalno odrezal, da je sklenil odstopiti. In je vprašal svojo namestnico Jacindo, ali bi prevzela vodstvo stranke. Rekla je ne. Sedemkrat jo je vprašal. Sedemkrat je rekla ne. Da bi moral vse njene kolege povoziti avtobus, preden bi ona sprejela položaj, je nekoč povedala. In potem jo je vprašal osmič. In je rekla ja. Nikogar ni povozil avtobus.

Kaj se je medtem spremenilo? Nehala je brati članke o sebi. Pa je skočila na glavo v vodo in začela zaupati vase. Nekaj tednov po tem, ko je (na začetku lanskega avgusta) prevzela stranko, je začela priljubljenost laburistov skokovito naraščati. In se vzpela do neba. No, ne čisto do tja. Ampak visoko. Donatorji so odprli denarnice. Pristopali so novi člani. Mediji so vse pogosteje omenjali »Jacindin efekt«.

Po oktobrskih volitvah je koalicija laburistov in stranke New Zealand First Jacindi ponudila položaj premierke. Tokrat je ni bilo treba osemkrat vprašati.

Ali nekaj zelo podobnega. Če bo premierki uspelo izpolniti predvolilne obljube, bo Nova Zelandija raj na Zemlji. Ali nekaj zelo podobnega. »V parlamentu smo našli zaveznike, ki se nam želijo pridružiti pri izgradnji boljše, pravičnejše Nove Zelandije,« je oznanila. Pravična dežela, to je dobro.

»Kot ženska in kot premierka imam velike ambicije, da bomo v vladi naredili velik napredek pri stvareh, kot so enako plačilo za moške in ženske, stvari, kot so podpiranje žensk pri vsaki vlogi, ki si jo izberejo, naj bo to v službi ali pri skrbi za druge.« Enakopravnost, to je krasno. Nova Zelandija je bila prva država, ki je (leta 1893) ženskam podelila volilno pravico.

Obljubljajo še referendum o legalizaciji konoplje za osebno rabo do leta 2020, precej več sredstev za varstvo okolja, več denarja za socialo, reformo socialnega sistema, odpravo revščine pri otrocih. Do leta 2050 nameravajo izpust toplogrednih plinov spraviti na ničlo. Dvigniti nameravajo štipendije, sčasoma uvesti brezplačno univerzitetno šolanje, prepovedati tujcem, da bi kupovali nepremičnine, in zaostriti pogoje za pridobitev državljanstva. A hkrati povečati kvote za begunce. Očistili bodo reke, obljubljajo, zgradili cenovno dostopne hiše, dvignili minimalno plačo. Njena vlada – v kateri so zelo dobro zastopane manjšine in ženske – bo »aktivna«, je napovedala premierka, pa »fokusirana, empatična in močna«.

Juhu.

Jaz sem jaz. A niso le predvolilne obljube tisto, kar je Jacindo Ardern povzdignilo do statusa rockovske zvezdnice – čeprav so nedvomno pomagale –, ljudje so se preprosto zaljubili v žensko, ker je topla, empatična, duhovita in ostrega jezika (in včasih v prostem času didžejka). Primerjajo jo z zvezdniškima ljudskima predsednikoma, kot sta kanadski Trudeau in bivši ameriški Obama. Drugi pravijo, da je prevzela štafetno palico od britanskega vodje laburistov Jeremyja Corbyna in ameriškega socialista Bernieja Sandersa. »Ampak jaz sem lahko samo jaz,« skuša velika pričakovanja ljudi umiriti Novozelandka. »Nikoli ne bom kopija drugega voditelja. Oni so naredili osupljive stvari, ampak jaz sem Jacinda Ardern.«

Kar ne pomeni, da nima tudi veliko nasprotnikov – koalicija ima v parlamentu le štiri sedeže več od opozicije –, posebej med živinorejci. Tem se napovedujejo ukrepi za zmanjšanje toplogrednih plinov, ki se jih nič ne veselijo. Nekateri ob sedemintridesetletni nekdanji mormonki, zdaj agnostikinji, zamahnejo z roko, češ da je samo »najnovejša rešiteljica z levice«.

Čas bo pokazal. Ampak tole se zdi precej varno napovedati: nikoli ne bo modna ikona. Čeprav so jo dvakrat izbrali za najbolj seksi poslanko. Nekoč se ji je v parlamentu – devet let je bila poslanka – razklalo krilo. Pri kosilu se pogosto popacka s hrano. Da bi morala s seboj nositi nahrbtnik z rezervnimi oblačili, vzdihe. A ga ne in so jo zato že večkrat zasačili z mokro packo na bluzi, ko si je na hitro poskušala izprati madež od hrane.

Ima eno resno napako: ne pije kave.

Manj oranžen kot mislite. Ko se je premierka prvič srečala z Donaldom Trumpom, jo je ameriški predsednik nekaj dražil, pa mu je s sladkim nasmehom vrnila: »Ko sem bila jaz izvoljena, ni bilo protestnih maršev.« Trump se je smejal »in ni bil videti užaljen«. No, mogoče ni razumel.

V javnost je prišla tudi anekdotica z nekega srečanja svetovnih voditeljev, ki pripoveduje, da jo je zmedeni Trump imel za ženo (kanadskega premierja) Justina Trudeauja. In da ameriški predsednik – njene lastne besede – »v živo ni tako oranžen«. Izkazalo se je, da je o tem prijatelju pripovedovala Jacinda sama, on je pa povedal naprej. In je potem rekla, da ji je žal, da je stegnila jezik, in obljubila, da se ne bo ponovilo.

Vzgajajmo skupaj. Eden od razlogov, zaradi katerih je tako vztrajno odklanjala voditeljski položaj, je bil tudi želja po družini. S partnerjem Clarkom Gayfordom – ki je voditelj uspešne televizijske oddaje o ribarjenju – sta si želela otroka, a so jima povedali, da brez pomoči ne bo šlo. In sta ravno začela delati prve korake, ko je ona sprejela ponujeno vodstvo stranke, pa sta odnehala. Potem je nepričakovano zanosila. Da bo mama, je izvedela le nekaj dni pred oktobrskimi volitvami. Med volilno kampanjo je uspešno prikrivala nosečniško slabost in hrepenenje po čudnih jedeh. Nihče ni ničesar opazil, dokler ni pred kratkim nosečnosti sama razkrila. Kako ji je uspelo vse skriti, so jo vprašali. Ah, je rekla, ženske to znamo.

Takrat je že imela pripravljen načrt. Šest tednov porodniške si bo vzela, je povedala, potem bo skrb za otroka prevzel njen partner Clarke. Deželo bo v njeni odsotnosti vodil njen namestnik, sama pa bo ves čas dosegljiva. Po šestih tednih bo spet prevzela vse državniške dolžnosti. Državi se ne bo treba preveč prilagajati, napoveduje, samo otroške sedeže bo treba montirati v vladne limuzine.

»Uspelo nama bo,« je prepričana, »in vsa Nova Zelandija nama bo pomagala vzgajati prvega otroka.« Nova Zelandija, to zdaj že veste, se je takoj vestno lotila štrikanja.

Premierka, tretja Novozelandka na tem položaju v zadnjih 150 letih, je komaj druga predsednica vlade, ki bo med svojim mandatom rodila. Prva in edina doslej je bila pred skoraj tremi desetletji pakistanska ministrska predsednica Benazir Buto leta 1990. Vladajoče kraljice so seveda tudi rojevale – britanska Viktorija kar devetkrat –, a med izvoljenimi predstavniki ljudstva bo Jacinda Ardern šele druga mama v vladni palači.

Nesprejemljivo!Šele nekaj ur je bila ministrska predsednica – za njeno nosečnost takrat še niso vedeli –, ko sta jo dva novinarja, obakrat dedca, jasno, vprašala, ali namerava imeti otroke. Ko so ji vprašanje postavili drugič v nekaj urah – »Če si kadrovik v podjetju, moraš vedeti take stvari o ženski, ki jo jemlješ v službo. Moje vprašanje je, ali je prav, da si premierka med mandatom vzame porodniški dopust?« jo je vprašal voditelj televizijske pogovorne oddaje –, je ugriznila nazaj. »Odločila sem se govoriti o tem, to je bila moja izbira in zato mirno odgovarjam na taka vprašanja,« je spravljivo začela. »Ampak vi,« je uperila obtožujoč kazalec v voditelja, »leta 2017 je popolnoma nesprejemljivo trditi, da bi morale ženske v službi odgovarjati na taka vprašanja. To je nesprejemljivo, nesprejemljivo! Ženska sama odloča, kdaj bo imela otroke, in to ne bi smelo vplivati na to, ali bo dobila službo in na njene poklicne možnosti.« Zakon ji daje prav.

Mimogrede, tudi pri nas je ženske, ki se potegujejo za službo, prepovedano spraševati, ali so noseče in ali imajo ali mislijo imeti otroke, pa to delodajalci mirno počnejo. Nekateri celo mislijo, da imajo do tega pravico.

Premierkin ognjeviti odgovor je v deželi sprožil burne debate o seksizmu. Vsi razpravljavci pa so brez izjeme ugotovili tole: moških politikov nikoli ne sprašujejo, koliko otrok imajo.

Dežela, kjer se vsi poznajo

Nova Zelandija je majhna dežela, komaj 4,7 milijona jih je, ampak malo prebivalcev zanje ni glavobol, ponosni so na to, da so zaradi majhnosti bolj povezani. Neka šola se je lotila poskusa, da bi s »šestimi stopnjami ločenosti« dokazali, kako so povezani. Teorija šestih stopenj ločenosti pravi, da je med katerimakoli človekoma na Zemlji le šest ljudi, da smo vsi tako ali drugače med seboj povezani z (največ) šestimi ljudmi. V novozelandskem poskusu so morali učenci napisati pismo znani osebi, potem pa to pismo preko osebnih kontaktov spraviti do naslovnika. Pismo je smelo iti skozi največ pet parov rok. Kar osemnajst pisem je prišlo do premierke, in ta je na vsa tudi odgovorila. In povedala, da je bilo potrebno mnogo manj kot pet ljudi, da so pisma spravili do nje.