Za zdravnico, ki je zdravila bolnike s pljučnim rakom, ta velja za enega od težje ozdravljivih, je upokojitev pomenila le več časa za ljudi, ki jo potrebujejo. Samo leto dni pozneje je s sodelavci ustanovila Slovensko društvo Hospic. Isto leto so ji bralci revije Jana podelili naslov Slovenka leta.

Čeprav Metko poznam že dolgo, sva celo daljni sorodnici, me vsakič znova očara. Pa ne samo mene. Je izredno nežna, topla oseba, hkrati pa točno ve, kaj hoče. Je vizionarka. V današnji družbi, v kateri se o smrti in umiranju ne govori na glas, je ona o tem govorila in še govori. V času, ko sta staranje in osamljenost znak šibkosti, je ona ukrepala. S prijateljico in stanovsko kolegico, zdravnico Julko Žagar, sta se pred enajstimi leti odločili za sobivanje. Letos jeseni sta šli še korak dlje, iz stanovanjske soseske skoraj v centru Ljubljane, kjer sta v istem bloku imeli vsaka svoje stanovanje, sta se preselili v dom starostnikov v Celje. »V domu svetega Jožefa sem večkrat vodila seminarje in predavala. Direktor, ki zelo rad kuha, nama je pogosto zvečer kaj pripravil. Ko smo sedeli pri večerji, nama je vsakič rekel, da bi naju takoj sprejel sem. Vedno sva mu v smehu odgovarjali, da Ljubljančanki nimava kaj iskati v Celju.«

Človek mora zase poskrbeti sam. Letos, kmalu po novoletnih praznikih, sta skoraj sočasno začeli razmišljati, da bi se pa le preselili v dom. Metka: »Že prej sva veliko razmišljali o tem. Ko sem se pogovarjala z ljudmi v domovih, so mi pogosto rekli, da si nikoli niso mislili, da bodo zboleli in se postarali. Midve sva se ves čas zavedali, da lahko pride dan, ko ne bova več zmogli. Čeprav danes na srečo še zmoreva, sva se odločili, da ne bova životarili, temveč živeli. V domu bi si radi zdaj, ko sva še pri močeh, ustvarili prijetno okolje. In ko enkrat ene od naju ne bo več, se bo tista, ki bo ostala, tukaj počutila doma. Večina ljudi pa se za dom na žalost ne odloči sama, temveč jih sem pripeljejo iz bolnišnice. To je najslabša možnost, saj so potem, ker odločitev ni njihova, ves čas nezadovoljni.« Julka: »Sobo, v kateri sva zdaj, že dobro poznava od prej, saj je tu do svoje smrti živel najin prijatelj, psihiater Jože Felc, ki sva ga včasih obiskali. Tako kot Metka je imel multiplo sklerozo.«

Kdaj je pravi čas, da se človek preseli v dom? Julka: »Jaz sem se naveličala kuhati, odnašati smeti, pa skupaj nositi.« Metka: »Najina odločitev je bila zavestna, sledili sva notranjemu glasu. Midve si dovoliva, da sva, kar sva, pustiva si drugačnost. In prav ta je za naju dragocena.« Gospe pravita, da se požvižgata na to, kaj si mislijo drugi. Ljudje, ki preveč računajo na otroke in sorodnike, so pogosto prizadeti in užaljeni, ker se ti ne odzivajo na njihove želje. Metka: »Midve nimava otrok in ne moreva na nikogar računati, kar je najin plus. Prav zato si morava sami urediti življenje tako, da bova zadovoljni. Za naju je bila bistvena že prejšnja odločitev za sobivanje. Če si pripravljen z nekom živeti, si življenje lahko precej olajšaš, moraš pa za to tudi kaj narediti. Ne moreš samo čakati, da bo nekdo drug kaj naredil zate. Ob tem kot človek dozorevaš.«

Srečanje z Julko ni bilo naključje. Čeprav je med Julko in Metko deset let razlike, sta bili kolegici na medicinski fakulteti. Julka: »Zaradi vojne sem zgubila veliko let, da nisem več vedela, ali bom sploh lahko študirala. Čeprav sva z Metko hodili na ista predavanja, se nisva družili. Bila sem starejša študentka in nekako nisem spadala mednje.« Metka: »Če bi nama takrat nekdo rekel, da bova takole sobivali, bi rekla, da je to znanstvena fantastika. Niti prijateljici nisva bili. Potem pa sem leta 1992 v okviru Karitas ustanovila skupino za pomoč umirajočim in nekdo mi je rekel, da je v Ljubljani splošna zdravnica, ki tudi veliko dela z umirajočimi. Pa sem jo poklicala.« Julka: »Ob njenem klicu sem bila kar malce nejevoljna. Sem si mislila, le kaj hoče od mene tale Metka. Vseeno pa sem šla pogledat in mi je bilo že takoj všeč. Govorila je o enakih stvareh, s katerimi sem se ubadala tudi sama.«

Metka: »Julka je ostala. Takrat sem imela veliko predavanj, hodili sva v bolnice, domove, zdravstvene domove, vaške skupnosti, župnije, med kmečke žene. Ker jaz nisem vozila avta, je to počela Julka. Tudi po sto predavanj na leto sva imeli na vseh koncih Slovenije. Kadar sva se vozili, sva imeli čas za pogovarjanje. Začeli sva razmišljati, da bi se preselili skupaj. Iskali sva stanovanji v istem stopnišču z dvigalom in garažo v bloku. Si predstavljate, da sta se istočasno sprostili dve enakovredni stanovanji, in to v starem bloku? 2002. sva zaživeli skupaj.«

Julka: »Še preden sva se preselili, mi je Metka rekla, da bi bilo dobro, da bi začeli tudi kuhati. Sem si mislila, kakšno kuhanje! Meni se je še voda prismodila. Nobena od naju namreč ni znala kuhati. Pa sva začeli. Gospodinjstvo sem nazadnje prevzela jaz. Deset let sva imeli skupno, tudi skupne finance, nikoli se nisva prepirali. Čez dan sva bili v Metkinem stanovanju, spali pa sva vsaka v svojem. Velikokrat sva se hecali, da bova od tod šli samo še na Žale ali pa v dom.«

---

Več preberite v tiskani Jani (št. 44, izid: 29.10.2013).

---