Revija Zarja

Mamo kličem zadnje čase pogosteje kot sicer. Ve, kaj jo bom vprašala. Razbija? Ne, ne razbija in ne kriči, z glavo med rameni hodi po stopnicah in ne pogleda ne levo ne desno, se smeje. Še zmeraj nikogar ne pozdravi, ampak to je večini stanovalcev kar prav. Če pa se bo kdaj slučajno spozabil in zagodrnjal dober dan ali kaj podobnega, mu bodo seveda ljubeznivo odzdravili. Ampak zaenkrat nič ne kaže na to.

Bilo je na začetku decembra, s cenjenim soprogom in babico smo obiskali moje starše, ki živijo v bloku. A neseš v kontejner smeti, me je prosila mama, ravnokar je mesila testo za piškote, oče pa je bil prezaposlen z iskanjem šahovnice, s cenjenim soprogom namreč zmeraj, ko se obiščemo, odigrata nekaj partij. Boj je neusmiljen in zagrizen, poraženec se potem dolge dneve sekira in analizira sporne igre.

Nekje s hodnika se je slišalo zverinsko vpitje. Spet se dere na mamo, je vzdihnila mama. Tipa je žena nagnala iz skupnega stanovanja, saj ni nič čudnega, ko je tak rogovilež, in zdaj se šlepa malo pri prijateljih, malo pri ovdoveli mami. Udari je menda ne, zato pa rjove in razbija, če mu ni kaj prav. In ker ni še nikomur nič napravil, ne moreš nikogar poklicati, je vzdihnila mama. Najprej te morajo ubiti, potem pa smeš telefonirati na policijo, naj pridejo na pomoč. Ali kaj.

Pograbila sem vrečko s smetmi in šla mimo tistih vrat z neznanskim rjovenjem. Ko sem se vračala, je tip najprej treščil vrata od stanovanja, da so skoraj padla s tečajev, potem pa je to nadaljeval z vrati na hodniku, ki jih je divje zabijal v steno. »Kako se pa obnašate,« sem zatulila in mu naštela, da uničuje našo lastnino in naše živce, ker moramo poslušati njegovo divjanje. Za trenutek je presenečeno obstal, potem se je obrnil in mi prostodušno povedal, da me bo na gobec. Moji možgani so se ovili v meglo, kar pomeni, da sem popolnoma izgubila varnostni kompas. »Pridi sem, bom jaz tebe na gobec, idiot,« sem se zadrla, seveda sem takoj ukinila spoštljivo vikanje. Za vsak primer sem se ozrla naokoli, če je kje kaj, s čimer bi ga lahko zdelala, ampak razen gasilskega aparata na zidu ni bilo ničesar. Upam, da ga bom znala spuliti z zidu, me je prešinilo, medtem ko je nasilnež premišljeval, ali naj me pride mahnit ali naj se raje umakne.

Iz kaše sta me zvlekla cenjeni soprog, ki je pridivjal po stopnicah in si medtem vihal rokave, in babica, ki je med silnim zmerjanjem vihtela velikanski dežnik s kovinsko konico. Tip se je zelo hitro obrnil in pobegnil, mi pa smo se pogajali, ali naj drvimo za njim in vzgojno lekcijo primerno zaključimo ali pa naj se vrnemo k prepadenima očetu in mami, ki sta se drenjala med podboji. Pravzaprav ste ena precej nasilna družina, se je zahahljala mama in brž začela ugotavljati, ali tip, ki ga še nismo nikoli videli, ve, h komu smo prišli na obisk, zaradi morebitnega maščevanja. Ni mogel vedeti.

Po tistem so dali starši priletni gospe svojo telefonsko številko, da bo lahko poklicala na pomoč, če bo sin še kdaj razgrajal. In menda ni. Ker mu je njegova mama, tako se govori, omenila, da ga bo hišni svet strokovno prebutal, če bo še kdaj kalil red in mir. Očitno je verjel.

Objavljeno v reviji Zarja Jana št. 2,  14. 1. 2020