Vedno doma, četudi v vesolju
Kako uspeti s svojo idejo v svetu? Ključna je povezanost potez. Kako sestaviti pravo kombinacijo? Z ravnotežjem. In kako se sprejeti, s s svojimi sencami vred? Dokler smo živi, je mogoča sprememba. Eva išče odgovore. In jih najde. Odpira vrata. Tudi najtežja. A ne s silo. Z neko od boga dano nežnostjo, s katero je bila ustvarjena. Ta ženska, ki je senčna čustva znala prevesti v umetnost. V čipkaste zavoje, v dišave, v fotoobjektiv ujete trenutke. Odpirajo se ji vrata v prestižne galerije, trgovine, ena njenih umetnin je razstavljena pred vhodom v Etnografski muzej. Eva je ime Slovenije ponesla ne le v svet, temveč tudi v vesolje.
Več dni po srečanju z njo sem iskala besede, ki bi jo opisale. Že dolgo me ni neko živo bitje tako presenetilo. Vsak njen stavek je pletel nov vzorec. In ta je znotraj sebe pletel nove vzorce, ki so se na koncu spletli med sabo. Večplastna je. Zapletena, a hkrati preprosta. Krhka in trpežna, oddaljena in dostopna. Ves čas išče meje možnega, premika skale, pravzaprav jih drobi s svojo milino. Odpira težka vrata. Uresničuje zamisli, o katerih večina niti pomisliti ne upa. Po domače, genialna je. Rojena leta 1983 v Kranju. Zaznamovana z življenjem v Afriki, Indiji, Ameriki in še kje ... Mlada ženska z mnogimi talenti, ki jih plete z nitjo, kadar govori in kadar ustvarja in najbrž tudi kadar spi. In ni zaslepljena. Raje kot pod luč stopi v senco. In na tisti sončni dan, ko sva se dobili na Metelkovi, kjer je razstavljeno njeno delo, ki ga sestavljajo ujeta čustva, sva govorili o senci. Bila je rumena nit najinega srečanja, rumena in ne rdeča.
Eva in čipka. Najbrž ima marsikateri bralec doma kako čipko, ročno unikatno delo mojstric večstoletne slovenske zgodovine. Kot podstavek za kozarček morda ali pa v zavese vtkano dekoracijo, ki lepša dom. Eva je dolga leta zbirala po vsem svetu te niti, prepletene v najrazličnejše vzorce, ki so jih največkrat tkale ženske roke iz najrazličnejših krajev sveta. In seveda tudi naše, najbolj znane, idrijske. Posamezne zgodbe je sestavila v večmetrski prt, poimenovala ga je Kolektivno srce, in najprej z njim pokrila glavni oltar slavne dunajske katedrale sv. Štefana, pa nekaj pozneje tudi glavni oltar newyorške katedrale St. John the Devine. Že tedaj smo se spraševali, kako ji uspe, kako je sploh mogoče odpreti ta cerkvena, vse večkrat zaklenjena vrata, se približati oltarju in ga objeti. Z mehkobo večmetrskega prta, ki ga je zaznamovalo toliko rok. Evine so jih povezale.
Eva in senca. Vsakdo ima svojo senco. »Vse življenje iščemo svojo polovico, krog, celoto.« Senca jo nagovarja, navdihuje, ker se ves čas spreminja. Eva ves čas opazuje, plete niti med različnimi področji in, kar se ji zdi ključno, vstopa v situacije ter za svojim delom stoodstotno stoji.
Več v reviji Zarja Jana št. 2, 14. 1. 2020
Berite brez oglasov
Prijavljeni uporabniki Trafike24 berejo stran neprekinjeno.
Še nimate Trafika24 računa? Registrirajte se
