Revija Zarja

Končala se je, pravzaprav je mali čudež, da se je sploh končala, pred nekaj dnevi. Za vse vpletene sicer ne čisto enako, a pravično. Mali novinarski kolektivček samih ljubih potrpežljivih, neskončno trmastih in vzdržljivih punc je dolga leta z veliko dobre volje,  zagonom in majčkeno tudi s ponosom ustvarjal našo daleč najbolj brano družinsko, zaradi mene lahko tudi žensko revijo (o okusih pač ne razpravljamo), Jano. Ta je z naklado v najboljših preddigitalnih časih segla tudi na sto sedemdeset tisoč izvodov na teden, kar je v malem narodiču seveda sanjska številka. In sploh ni bila samo ženska revija, saj je bilo raziskovano in raziskano, da je v njenih najboljših časih Jano bralo 60 odstotkov bralk in kar 40 odstotkov moških. Bilo je seveda prelepo, da bi trajalo.

Začela se je namreč slavna privatizacija po slovensko. Jana je bila med prvimi žrtvami tedaj še hudo nevednih novih časov in zagotovo ena najbolj tragičnih, saj so barabe razumele že skoraj vse, me, naivne poštenjačine, pa še ničesar.

Tako se je lepega dne nekje v Prekmurju gospodič po imenu Matej in po priimku Raščan, trenutno stanuje na Dobu in menda tudi še nekaj časa bo, kajti sodišče je odločilo, da je zanj tam zaenkrat daleč najboljša klima, odločil, da bo v tem krasnem novem neoliberalističnem času, ki prihaja v vas, zajahal podjetniškega konja. Malo je tehtal, potem se je odločil, da bo založnik. Da bo izdajal slovenske revije.

Obiskal je direktorja cvetočega založniškega podjetja Delo Revije, ki je nekoč dejansko sodilo pod  Delo, potem pa se je osamosvojilo. Čujte, je bil neposreden, jaz bi kupil vaše podjetje. Za pošten denar, se razume. Zakaj je direktor Dela Revij podjetje Raščanu dejansko sploh prodal, nismo menda nikoli do konca izvedeli. Jaz sem prav takrat odšla v penzijo in sem se sama pred sabo delala, kot da me ta štorija ne zadeva več. Penzionistka: prste proč od tistega, v kar nisi sama namočena!

Kupčija je bila torej sklenjena in denar za kupnino dogovorjen.

Po tistem je šel Matej Raščan še v banko. Ali je bila to NLB, ali Abanka, ali katera od mariborskih, ali neka tretja ali četrta banka, sploh ni pomembno. Če si šel tedaj (pa tudi še dosti pozneje) v slovensko (seveda ne v nemško, ali švicarsko, ali  belgijsko) banko in prosil za kredit, ni bilo s tem nobenih velikih problemov. K temu je Raščan v banki povedal, da kupuje Delo Revije, in že ta podatek je bil dovolj verodostojen, da so bančniki malone padli na rit: A, gospod Raščan? Bravo, gospod Raščan! To je res izvrstno podjetje! Koliko denarja, se pravi kredita, potrebujete? Vi samo povejte!

In tako je Matej Raščan kupil Delo Revije. Seveda se mu o založništvu niti sanjalo ni in ga to najbrž tudi ni zanimalo. Matej je potreboval denarnico, kjer bo tičalo vselej dovolj denarja za njegove zasebne interese in potrebe. Blagajna Dela Revij je bila zelo spodobna denarnica.

Kaj vse je Matej Raščan v tistih letih potreboval? Vragsigavedi, lahko ga greste tudi vprašat, trenutni naslov je poznan in popularen. Enkrat je bil na fotografiji v Zarji s krokodilom na vrvici in potem se je šušljalo, da ima v mariborskem stanovanju posebej prirejen bazen za krokodila, ki ga kdaj pa kdaj pripne na vrvico in gre z njim na posebne mariborske žurke, kjer se druži lokalna smetana.

Po drugi strani pa je bilo treba tudi malce varčevati, kar tako se denarja ne meče skozi okno. In kje se v tem primeru varčuje? Preprosto vprašanje. Pri plačah zaposlenih, pri dnevnicah in honorarjih, pri vseh stroških redakcije, ki jih zna sleherni urednik odžebrat na pamet.

Močno skrajšano, že dodobra oguljeno podjetje je šlo končno v pričakovani  stečaj. Na Jano je legla banka in si seveda na vse kriplje prizadevala izmolsti od nje čim več soldov. Še prej so zaposleni seveda ostali brez plač in honorarjev. Obup. Od banke jo je najel podjetnik Odlazek, a banka ga je skubla s takšno najemnino, da jo je sklenil kupiti ali vrniti.  

Zatem so začela krožiti imena, kdo vse naj bi še kupil Jano (in po tistem seveda počel z njo, kar ga bo volja.) Redakciji so šli lasje pokonci: kot najverjetnejša so krožila najzloglasnejša kvazinovinarska hohštaplerska imena in v uredništvu Jane so odganjali novi, še hujši strahovi, kaj se bo z revijo še vse dogajalo. Vse več jih je bilo, ki so bili prepričani, da gre Jana po bližnjici v maloro.

In začela se je, seveda čisto potihoma in potem ves čas skrbno prikrita, najbolj herojska odisejada katerega koli slovenskega medija doslej. To, kar so si upale punce z Jane, si ni nikoli upal noben drug medij v Sloveniji in docela nenavadno je tudi, da je to storil prav ženski kolektiv. Ponavadi velja, da si obešenjaške in noro pogumne akcije privoščijo predvsem moške združbe z mnogo jajci.

In zdaj zelo ožeto in telegrafsko: vsa ekipa Jane je najprej rekla ne! prvemu, ki je kupil Jano, dobro znanemu Bojanu Požarju, ki pa potem ni uspel zbrati dovolj denarja in je kupčija padla v vodo. Jana je bila po tistem prodana Večeru, ta pa jo je dal v najem Adria Medii. Pa tudi sem punce niso šle, saj ne bi vzeli vseh. Večinoma mame in mnoge tudi samohranilke so se odpravile v negotovo prihodnost: dozorela je divja odločitev in se kljub popolni norosti sorazmerno kmalu tudi uveljavila. Pri Martinu Odlazku, znanem podjetniku, ki je imel opraviti tudi že s časopisi, so naredile novo revijo. Seveda ne Jane, blagovna znamka je bil avtorsko zaščitena in nedotakljiva. Pripravljeno so imele novo, kar prikupno ime: Zarja. To je bila v resnici seveda stara dobra Jana v novem kostimu, kar so redni bralci takoj opazili, a so bili po malem vseeno zmedeni. Nič čudnega.

Več v reviji Zarja št. 28, 9. 7. 2019.