Zarja Jana

Dosežek, vreden vsega spoštovanja. Doslej so se od slovenskih tekmovalcev v zimskih športih skupne zmage ob koncu sezone veselili le Primož Peterka dvakrat (1996/97 in 1997/98) in Peter Prevc (2015/16) v smučarskih skokih ter Žan Košir (2014/15) v deskanju na snegu v paralelnih disciplinah in Tina Maze (2012/13) v alpskem smučanju. Nika se je torej znašla v zares elitni družbi, prav vsi pa so za ta uspeh krepko garali. In tudi trpeli.

Vsega se loti kot tank. Nika, ki je marca dopolnila šele 21 let, je dekle, ki pri ničemer ne odneha zlahka. Vsega se loti kot tank, pravijo njeni bližnji, tudi reprezentančni trener Zoran Zupančič, ki tega trmastega dekliča spremlja prav od njenih športnih začetkov v skakalnem klubu Žiri. Skakati je začela pri sedmih letih in hitro se je videlo, da gre za nadarjeno in tudi neustrašno deklico. Hkrati delavno in disciplinirano. Zasluge za to gre bržčas pripisati okolju, iz katerega prihaja. Doma je z manjše kmetije v Delnicah v Poljanski dolini, odraščala je v veliki družini, ima še starejšo sestro ter dva starejša in dva mlajša brata. Pri svojih športnih ambicijah je imela vedno vso podporo, ne pa tudi popusta pri nujnem delu na kmetiji. Ja, tudi traktor zna voziti in kositi travo po starem, s koso. Kot najstnica je razmišljala, da bo frizerka ali slaščičarka, toda ko se je bilo treba odločiti, kam v šolo, je zmagal razmislek o tem, kje ji bo najlaže usklajevati šolske obveznosti in šport, in odločila se je za športni oddelek Gimnazije Franceta Prešerna v Kranju.

Blestela že kot mladinka. V svetovnem pokalu je kot članica A-reprezentance prvič nastopila leta 2016 pri svojih petnajstih letih, in sicer na dveh tekmah na skakalnici na Ljubnem. Bila je 12. in 14., kar sta bila za debitantko odlična dosežka. Na mladinskih svetovnih prvenstvih je osvojila šest kolajn, leta 2018 je bila denimo v boju za zlato odličje za malenkost boljša od svoje klubske in tudi zdajšnje reprezentančne kolegice, dve leti starejše Eme Klinec. Leto pozneje, leta 2019, je prvič zmagala, in sicer na tekmi poletne velike nagrade v češkem Frenštatu. Tisti pravi, zimski uspehi, ki jih je že tako nestrpno čakala in zanje trdo garala, so prišli leto pozneje, v letošnji sezoni 2020/21. Sezona, v kateri so tekle tudi solze, in to ne zgolj solze radosti in veselja. Na lanski tekmi v Lillehammerju, ki je bila  9. marca, torej tik pred razglasitvijo pandemije in za povrh prav na Nikin 20. rojstni dan, je v finalni seriji sicer skočila odlično, nato pa v izteku silovito trčila v zaščitno ogrado. Bilo je tako hudo, da so jo morali reševalci s tekmovališča odnesti na nosilih. Na srečo ni staknila hujše poškodbe, jo je pa vse bolelo še kar nekaj časa.

Odlične uvrstitve in veliko »palčkanja«. Bolečine zna prenašati, prav tako pritiske, teh je bilo letos zlasti ob koncu sezone obilo, in tudi poraze. Ja, kakšna solza že priteče, a je po letih treningov in odmevnih dosežkov, pa tudi zaradi trdne opore najbližjih in dobrega vzdušja v reprezentanci, dosegla samozavest, s katero premaguje težave, brez katerih seveda ni vrhunskega športa.

Da je prišel čas Nikine resnične vrhunskosti, se je v zadnji sezoni, ki se je nedavno končala z njenim velikim zmagoslavjem, nakazovalo praktično vse od začetka. Sezona je bila naporna v vseh pogledih, ne le zaradi precej številnih tekem, dekleta so imela v svetovnem pokalu trinajst posamičnih preizkušenj in kar nekaj ekipnih, velik izziv je bilo tudi svetovno prvenstvo v Oberstdorfu, vse to ob poostrenih ukrepih zaradi pandemije in z obilo »palčkanja«, kot se ljubkovalno reče testiranju za covid-19. Kljub napornemu ritmu je Niki Križnar uspelo tako rekoč vso sezono ohranjati odlično in predvsem konstantno formo – dvakrat je zmagala, v avstrijskem Hinzenbachu in romunskem Rasnovu, po štirikrat je bila druga in tretja, dvakrat so bila dekleta na stopničkah tudi na ekipnih tekmah. Še najbolj se ji je ponesrečil nastop na domačem Ljubnem, saj ga je končala na desetem mestu, a niti to niti poškodba gležnja ni omajalo njene samozavesti.

Z dobro formo in močnimi živci do končne zmage. Na svetovnem prvenstvu v Oberstdorfu si je priskakala tretje mesto na posamični tekmi, ekipno so bila dekleta druga (za pičle 1,4 točke so zaostale za Avstrijkami), žal se ji je kolajna za las izmuznila na tekmi mešanih ekip, naši so bili namreč četrti. Da gre za psihično močno tekmovalko, je ne nazadnje pokazalo tudi to, da so bila  dekleta nekaj časa brez opore trenerja Zupančiča, ki ga je oplazil virus in je uspehe svojih varovank spremljal iz hotelske sobe ter potem celo iz bolnišnice.

Ta Nikina samozavest je bila dober obet tudi pred zaključkom sezone, na zadnjih štirih tekmah svetovnega pokala v Nižnem Tagilu in Čajkovskem v Rusiji, tam jo je čakal končni obračun za skupno zmago z daleč najboljšo skakalko vseh časov, Japonko Saro Takanaši, in Marito Kramer. Avstrijka je imela med sezono obilo smole s testi za covid-19, zaradi katerih (tudi po krivici pravzaprav) ni mogla nastopiti na nekaj tekmah. Kakorkoli, pogumne spremlja tudi sreča, pravijo, in tako se je nazadnje vse, seveda ob njenih dobrih skokih in mirnosti v ključnih trenutkih, obrnilo v prid Niki Križnar, saj je z le devetimi točkami več od Takanašijeve s širokim nasmehom visoko v zrak dvignila za Slovenijo in slovenske ženske smučarske skoke zgodovinski kristalni globus. Tega, da gre veliko zaslug zanj prav Zoranu Zupančiču, ki jo spremlja že vso njeno športno pot, ni pozabila poudariti.

Želi si leteti prek 200 metrov. Po koncu sezone jo najprej čaka šola, je povedala, seveda po tem, ko se je dodobra naužila pozornosti najbližjih ter sokrajanov iz Delnic in z Mlake pri Kranju, kjer trenutno živi. Potem bo nekaj časa, žal pa zaradi covida ne tudi najprijaznejših razmer, za krajše počitnice. Najraje bi šla kam v toplejše kraje, če ne, je pa tudi v Sloveniji dovolj lepih kotičkov, pravi. Priprave na novo sezono se bodo začele kmalu, in Nika Križnar se ne namerava poleniti. Dva velika cilja je že dosegla, kolajno na svetovnem prvenstvu in zmago v skupnem seštevku svetovnega pokala. Naslednji veliki cilj je kolajna na olimpijskih igrah, na katerih dekleta skačejo šele od iger leta 2014 v Sočiju. Pa tudi nekaj drugih izzivov, denimo izboljšati svoj osebni rekord, doslej je najdlje skočila 143,5 metra, upa pa tudi, da bodo gospodje z mednarodne smučarske zveze končno dovolili poleteti prek 200 metrov tudi dekletom. Za zdaj sicer še nič ne kaže na to (med ženskami je imela za zdaj priložnost poleteti prek 200 metrov le Avstrijka Daniela Iraschko-Stolz), a Nika upa, da bo dočakala tudi ta prelomni trenutek, pa tudi, da bo takrat poletela dlje od 217,5 metra, kar je osebni rekord njenega fanta, nekdanjega skakalca Aljaža Vodana.

***null***