Šimen Zupančič / Revija Zarja Jana

Društvo Dobrnič, ustanovljeno leta 2002, ima pravzaprav zelo dolgo ime, s polnim imenom je Društvo za ohranjanje in razvijanje spomina in tradicij na udeležbo žensk v NOB, podružnice ima še v mnogih slovenskih krajih, a kljub imenu ženske v društvu niso zazrte le v preteklost, zavzemajo se tudi za pravice žensk tukaj in zdaj. Dobrnič je vas pri Trebnjem, v kateri je bil leta 1943 1. kongres Slovenske protifašistične ženske zveze. Živa Vidmar, podpredsednica društva, upokojena knjižna urednica, je hči Josipa Vidmarja, slovenskega kulturnika in soustanovitelja Osvobodilne fronte, ter operne pevke Nade Vidmar.

»Po letu 1991 se je naša družba preoblikovala,« pravi. »Dobrnič je podeželsko območje in moški veljaki so bili vedno manj naklonjeni ženski proslavi. Okrog leta 2000 je prišlo celo do tega, da so hoteli domačini proslavo preprečiti. Takrat smo ustanovile Društvo Dobrnič, prva predsednica je bila Danica Simšič. Ne gre le za spomin na NOB, to je hkrati tudi boj za enakopravnost žensk v današnji družbi in za položaj žensk na položajih odločanja. Primarna naloga je vsakoletno organiziranje oktobrske proslave, pomagamo pa organizirati tudi proslavo ob osmem marcu po različnih krajih, kjer imamo podružnice. Zdaj, ko vlada krni tudi ženske pravice, se moramo tudi me oglasiti, in zato smo organizirale petkove demonstracije.«

Se vam zdi, da vas slišijo, imate kaj vpliva?

Počasi se prebijamo. Zelo težko se prebijamo v medije. Na proslavi v Dobrniču, letos bo 11. oktobra, je slavnostna govornica vedno ženska. Nekajkrat nam je uspelo, da smo s to govornico prišli v medije.

Zdi se mi, da so ženske pravice nazadovale, da so bolj ogrožene, kot so bile. So moški zdaj drugačni, so se spremenile ženske? So imeli »tovariši« več posluha za pravice žensk, kot ga imajo moški v vladi danes?

Upoštevati morate, da je Slovenija zelo patriarhalna država ...

Saj je bila vedno.

Ja, ampak po letu 1991 je ta linija močnejša. Dejstvo je, da se je treba za ženske pravice vedno boriti ...

Ampak mi smo jih že imeli, že od sedemdesetih imamo, na primer, pravico do splava, pa moramo vedno znova na okope, da jo ubranimo. Braniti moramo pravice, ki jih že imamo, namesto da bi dobivale nove.

Ampak saj je vedno tako, z delavskimi pravicami je enako. Leta 2002, ko je bil sprejet zakon o oploditvi z biomedicinsko pomočjo, je ženska pravica padla. To ni več pravica žensk samih, zraven odloča tudi partner. Načenjajo ženske pravice. Leta 1991 so bile prve ženske demonstracije v samostojni državi, bile so 17. decembra pred sprejemom ustave, za to, da se v ustavi ohrani 55. člen, ki govori o reprodukciji (svobodno odločanje o rojstvih otrok). Ta pravica je bila leta 1974 dana ženskam v Jugoslaviji, to je bil svetovni unikum, leta 1991, ko je prišlo do repatriarhalizacije, so pa hoteli posegati tudi v to. Krščanska linija in Demos sta bila proti 55. členu in takrat je sedemnajst ženskih skupin organiziralo demonstracije pred parlamentom ter doseglo, da je bil ta člen sprejet. Ampak o tem se malo govori, ker je to ženska zgodovina. In prav zato, ker se skuša vedno bolj utišati zgodovino žensk, smo ustanovile Društvo Dobrnič.

Kje smo naredile napako, kdaj bi morale odločneje nastopiti, da ne bi bile zdaj tu, kjer smo?

V osemdesetih so se stvari liberalizirale, ampak leta 1991 so začeli to spet ustavljati. Bila je, na primer, akcija Ženskega foruma Za maslo, ne za topove. Takrat je šla Združena lista po vsej Sloveniji in razlagala, da če bomo dajali denar za orožje, ne bomo imeli za socialo. Bili so kakšni dva, trije župani, ki so rekli, vrtcev ne bomo ustanavljali, lovsko društvo pa bomo! Bil je tudi ogromen pritisk, naj gredo ženske nazaj za štedilnik, da naj denar služijo samo moški. Tako je bilo vedno, vsakokrat, ko je oblast desna, se začnejo izvajati pritiski tudi na ženske.

Ampak tudi ko pride na oblast druga stran, tega ne popravijo. Dokler so opozicija, imajo polna usta protestov proti zakonom, ki jih sprejema desna vlada, ko pa pridejo na oblast, jih ne spremenijo.

Pri oploditvi z biomedicinsko pomočjo je bil referendum, in ta je zablokiral ženske. Se pravi, da je klima v Sloveniji taka, in tega ne moreš popravljati.

Seveda bi lahko, ta zakon bi lahko že zdavnaj spremenili.

Desnica bi pa spet zahtevala referendum.

Mislite, da bi bil rezultat enak?

Seveda. Poglejte, kaj se je zgodilo z družinskim zakonom.

In kaj bi se dalo narediti?

Ženske bi morale biti bolj organizirane, ampak ženske se organizirajo predvsem na levici, teh je pa bolj malo. Najboljša feministka je feminist. Kakorkoli obračate.

Mislite, da bodo mlajše ženske kaj naredile?

Ne.

Zakaj ne?

Feminizem morajo doživeti, feministka pod štiridesetim je zelo redka.

Torej se nam slabo piše, postajalo bo samo še slabše?

Upam, da bomo modre ženske še toliko časa zdržale, da bomo odbijale vse te pritiske. Saj relativno smo Slovenke med najuspešnejšimi v svetu, kar se tiče enakopravnosti med spoloma. Pri nas je povprečna ženska plača samo osem odstotkov nižja od moške. A ta razlika se bo s prekarnostjo povečala, saj prekarne zaposlitve niso vštete v to povprečje. To je svetovni trend in svetovnega trenda ne moreš zaustaviti.

Več v Zarji Jani št. 23, 9.6.2020