Mlajše generacije patronažne sestre poznamo predvsem po obiskih novorojenčkov in dojenčkov. Tudi sama opaža, da ljudje, ki je ne poznajo, mislijo, da so »kar ene gospe, ki hodijo s torbami po stanovanjih«. Vendar njihovo delo še zdaleč ni povezano samo z novorojenčki in dojenčki. Predvsem so jih veseli starostniki, osamljeni, bolni in invalidi, ki včasih komaj čakajo na njen obisk. Vedno več jih je, opaža Jožica Cvilak. »Včasih sem pravzaprav edini človek, ki obišče nekoga, in takšni obiski so najhujši. Zelo težki občutki so, kadar najdeš ubogega in osamljenega starca. Hudo je tudi, kadar prideš k umirajočemu človeku, potem pa že moraš naprej, na primer k novorojenčku. Iz žalosti moraš na hitro preklopiti na veselje. Preprosto se ne moreš naučiti, kako bi to lahko prenesel, ne da bi te čustveno izčrpalo. Takrat ne moreš biti samo profesionalec. A če te umiranje ali stiska ljudi, ki jih srečaš v službenem času, ne gane, potem sploh nisi prava oseba za ta poklic.«

Jožica Cvilak ob delu seveda opaža, kako je svet zdrsnil v krizo. Prebivalstvo se stara, vse več je obolelih, mladi delajo, stari so pogosto osamljeni, socialne stiske so vedno večje. »Marsikaj opaziš in veliko hudega doživiš, kadar tako kot jaz prideš v družine. Mladi so pogosto brez služb, stari so osamljeni, prisotno je nasilje …«

Ves čas z mislimi pri bolniku. Da ne bi bila preveč obremenjena z zgodbami družin s terena, raje pozabi na svojo nemoč in premišljuje samo o pozitivnih plateh poklica. Najsrečnejša je, kadar vidi, da je nekomu pomagala in da so ljudje in njihovi svojci zadovoljni z njo. »Najbolj obremenjeni smo ob ponedeljkih, sredah in petkih, ker moramo prevezovati bolnike trikrat na teden, zato je takrat največ obiskov. Ves čas moraš biti z mislimi pri bolniku, ne moreš sanjariti. Ko me je enkrat spremljala študentka, mi je rekla, da imam živce kot konj in da bi sama že eksplodirala. To dobiš z leti. Vedno se zavedam, da sem gost v hiši, in se tako tudi obnašam. Ja, za to delo moraš biti malo rojen,« pripoveduje Cvilakova.
Več dela za enako število sester. Kriza v zdravstvu sicer zelo očitno še ni pritisnila na njihovo delo, a ob dejstvu, da v bolnišnicah vedno hitreje odpuščajo bolnike, ki potrebujejo potem zdravstveno oskrbo na domu, število patronažnih sester pa se seveda ne povečuje, bo treba po njenem mnenju že kmalu kaj storiti. »Največja bolnišnica je pravzaprav na terenu, nas pa je vedno enako število in ne več. Trenutno smo kadrovsko še nekako v redu, a ne vem, kako bo v prihodnosti. Če država nekaj ne bo ukrenila, bo hudo! Ljudje nas bodo vedno bolj potrebovali!«
Zadnja leta se obseg delovnih nalog patronažnih sester samo še povečuje, saj izvajajo vse zahtevnejše postopke zdravstvene nege in medicinsko tehnične posege, ki so po naročilu zdravnika (na primer aplikacija infuzije ali protibolečinske terapije, nadzor bolnikov s kisikom, odvzem laboratorijskega materiala), kar je seveda zelo dobro za pacienta. Tudi obiske lahko še nekako uredijo, da jim ni treba na škodo enega že hiteti k drugemu. »Vendar že sedaj kar hitro letamo s temi torbami. Če bo šlo tako naprej, bodo zagotovo neke omejitve, morda pri skrajšanju časa za obisk oziroma še povečanem številu obiskov, kar bi bilo zelo slabo za ljudi.«

Več v Jani št. 8, 21. 2. 2012

 

Tekst: TINA HORVAT, foto: ŠIMEN ZUPANČIČ