Pred dobrim letom sem mamo cukala za rokav in ji šepetala: »A veš, da sem odkrila študij na Danskem? In bom šla, zares bom šla!« Ne da ni hotela slišati, ampak ji je bilo tuje. Zakaj bi 20-letno dekle, ki ima doma vse, letelo na Dansko? Zakaj bi 20-letno dekle odšlo študirat na sever, daleč od Slovenije, ko pa lahko ostane doma in študira v Ljubljani? Zakaj bi si mama sploh lahko mislila, da si bo njena punčka resnično upala iti? »Samo nekaj govoriš …«

 

Sem Ana Pincolič, drugače doma iz Kostanjevice na Krki. Po štirimesečnem študijskem potovanju po Aziji sem prišla direktno domov. Še danes se spomnim spanja na letališču v Kobenhavnu v tisti zmečkani spalki, ki je z mano potovala štiri mesece. Ko sem letela domov, mi je skozi misli švignila milijarda slik, ki sem jih videla prvič v svojem življenju. Kaj pomeni, da je konec potovanja, kaj pomeni iti na Dansko in študirati? Kaj pomeni biti del aktivnosti in prostega časa na severu, v Skandinaviji? Kaj pomeni biti stran od domačih, od Slovenije? Študij, za katerega sem se odločila, je dosti drugačen od tradicionalnih faksov, ki so predpisani in priznani od države. Študij, za katerega sem se odločila, je nepriznan, je posredno na črni listi številnih držav in je v naselju, ki je v očeh Dancev, Francozov in Belgijcev navadna sekta.

Pa sem vseeno tukaj, ne? Pravijo, da ni vse zlato, kar se sveti, in vedno znova tudi sama to ponavljam. Ravno zato sem se odločila, da se bom prepričala na lastne oči. Odšla sem na informativni vikend in odšla domov izbuljenih oči. Prosim, internet, kaj mi poveš, ko vtipkam v iskalnik Tvind? DNS (The necessary teacher training college) je učiteljišče. Torej nekakšna pedagoška fakulteta, ki ima obratni način izobraževanja od običajnih, saj je poudarek na praksi. S prvim poučevanjem se srečaš že v 1. letniku na študijskem potovanju, prek organizacije Humana sodeluješ v njenih projektih. Prakso nadaljuješ v drugem letniku in enajst mesecev poučuješ na eni izmed šol Tvind. Gre za problematične otroke iz različnih življenjskih preobrazb, problemov in nasilja. Kako radi te pokličejo na začetku svoje prakse: »Prasica, kurba, jebi se!« Vse je odvisno, koliko časa si drznejo. Odvisno je od tebe samega, če si se pripravljen naučiti.
Ker je DNS fakulteta, imamo na njej tudi izpite. Ponavadi gre za enomesečna obdobja, ko se izrecno posvetiš samo študiju posameznih predmetov, pri tem pa si še vedno vključen v vsakodnevne aktivnosti v Tvindu. Tam se odvija tvoje življenje iz najrazličnejših perspektiv. Ko jočeš, ko se smeješ, ko si drzneš ali pa skrivaš – vedno te bo kdo opazil in te pocukal za rokav in vprašal: »Opa, kaj pa ti je?« Lahko je pozitivno ali negativno, to skupno življenje. Azija je bila moja prva takšna preizkušnja. Strah me je bilo iti v ta svet, azijski svet in dejansko potovati z razlogom.
Dobra dela v Aziji. Ob tem, da smo raziskovali neke teme (npr. revščina v Indiji, prvi indijski naseljenci, kaj je ostalo od potresa – Chengdu, Kitajska, ribiške vasice v Indiji, okupacija Tibeta, otroci s ceste, globalizacija, religija, nevarnost rudarstva na Kitajskem …), smo živeli z domačini iz Indije, Kitajske, Laosa in Vietnama, gradili betonsko ograjo za šolo v južni Kitajski, prirejali kulturne večere za domačine, športni dan za otroke iz Akademije za delovne otroke, poučevali na indijskih šolah, delili oblačila za kitajsko novo leto, štopali iz Laosa v Vietnam, se povezali z raznimi nevladnimi organizacijami, ki so opravljale takšna in drugačna dobra dela … Nismo potovali skupaj, temveč smo posamezne skupine sestavljali po dva, trije ljudje, ki smo opravljali po eno raziskavo. Enkrat na tri tedne smo se srečali vsi, s celotnim razredom, tako da smo drug drugemu predstavili raziskovanje, si delili misli in izkušnje, pisali poročila in pripravljali načrt za naprej. Z nami je bil ves čas okvirni načrt, kaj nas čaka v naslednjih tednih.
Kitajska po potresu. Sama sem najuspešnejšo raziskavo naredila na Kitajskem, ko sem se z dvema puncama (s Kaiso iz Finske in Tjašo iz Slovenije) odpravila v okolico Chengduja, glavnega mesta province Sečuan. Natančneje, šle smo v malo izbrisano mesto Ying Xiu, ki ga je lani 12. maja odnesel sečuanski potres. Naša okvirna ideja je bila, da bi preživele en teden z družino, ki je izgubila dom, in da bi obiskale ljudi, ki so ga doživeli. Izvedeti smo želele, koliko je Kitajska naredila za te ljudi in kaj pričakujejo od prihodnosti. Teden, ko smo bile tam, je bil po eni strani poln neverjetne gostoljubnosti, po drugi strani pa je bil to teden smrti.
Ne bom pozabila ljudi, ki so nam s kretnjami poskušali povedati, da so v potresu izgubili enega, dva, tri ljudi ali celo družino. In tiste oči; žalostne, a obenem tako polne upanja! To ni občutek, o katerem si bral v časopisu in ki gre iz glave čez dan ali dva, temveč je dejstvo, da si videl ljudi, da si boš zapomnil njihove obraze in oči, njihov kontejner, v katerem si bival tudi sam in v katerem trenutno poteka njihovo vsakdanje življenje. Ravno to je bilo na tem azijskem potovanju nekaj najbolj posebnega. Tam si zato, da vidiš, občutiš, si zapomniš, se naučiš in vse to vzameš s seboj v stopinje prihodnosti. Potem padeš in se pobereš in padeš in se spet pobereš. Važno je samo, da je zadnji pristanek lep, je nekoč zapisala Anita Grubar, moja prijateljica. DNS (The necessary teacher training college) mi daje in pobere veliko energije. Ampak vredno je.

 

Tekst in foto: ANA PINCOLIČ