Tomo Jeseničnik

Nastopanje ji je bilo očitno položeno v zibelko. Kolikor daleč ji seže spomin, je rada igrala pred domačimi in prijatelji. »Uprizarjala sem različne igre, ki sem jih sama napisala in zrežirala.« A takrat še ni razmišljala o igri kot o poklicu, to se ji je zgodila mimogrede, ko je njena stara mama v Pivki pometala kinodvorano in prodajala vstopnice. V mladosti je tam delala tudi njena mama in jo jemala s seboj. Vesna je odrasla ob gledanju starih dobrih filmskih klasik. Tako se je v njej prižgala želja, da bi tudi sama postala del njih, četudi nobeden od domačih ne izhaja iz umetniške družine.

Življenjska in igralska šola v Rusiji. Mladostne sanje je strnila v igralski poklic. Pred desetimi leti se je vpisala na ljubljansko AGRFT, in ta jo je navdušila. Pred šestimi leti je naredila še magisterij iz umetniške besede in se začela ozirati po študiju v tujini. »Odpravila sem se v Rusijo. Že dolgo me je zanimala ruska šola igre, s katero sem se prvič srečala v dramski šoli Satirikon. Seznanila sem se s sistemom Stanislavskega, ki igralca uči, kako prek zavednega priti do nezavednega in organsko bivati v vlogi. To pomeni igrati zmeraj živo in vsakič znova, kakor da je prvič, hkrati pa pri kreiranju lika presenečati z originalnimi in nepredvidljivimi igralskimi rešitvami. Začutila sem, da mi je ta igralski pristop zelo blizu,« pripoveduje Vesna, ki jo je selitev v Rusijo dodobra zaznamovala. Bivanje v Moskvi ni bilo dragoceno le zaradi pridobljenega znanja, ampak se je tudi zelo dobro naučila ruščine, vzljubila rusko kulturo, prvič v življenju je občutila domotožje in spoznala svojo ljubezen do domovine. Komunikativna, kot je, se je hitro spoprijateljila s krasnimi ljudmi, sodelovala je z izjemnimi umetniki.

Uspela tudi v milijonskem mestu. Leta 2014 se je v Moskvi udeležila poletne gledališke šole STD. Nad rusko kulturo, bogato gledališko tradicijo in poglobljenim razumevanjem umetnosti igre je bila tako navdušena, da se je naslednje leto vpisala še na magistrski program igre na Inštitutu za gledališko umetnost GITIS v Moskvi, ki je ena najboljših igralskih šol na svetu. Opravila je sprejemne izpite in septembra 2015 začela študij v razredu uglednega režiserja Sergeja A. Golomazova. Pred dvema letoma je z odličjem magistrirala. Njeno pot v Rusiji pa je pomembno zaznamovala odlična agentka Alena Shipilova, ki jo je vzela pod svoje okrilje, tako je postala del All International Actors. Gre za agencijo, ki evropskim in ruskim igralcem pomaga pri preboju na mednarodni trg. »Zaradi izzivov, s katerimi sem se morala soočiti kot tuja igralka v metropoli z ogromno konkurenco, sem osebnostno in profesionalno zrasla ter si resnično razširila obzorje,« priznava Vesna, ki si v prihodnosti želi več filmskih vlog. Najpomembneje je, da ji vloga predstavlja izziv in omogoča igralsko rast.

Romantična ruska ljubezen. V Moskvi je pred štirimi leti spoznala tudi ljubezen svojega življenja. Proti koncu lanskega leta se je poročila. »Moj mož Raimundo Puyol je igralec in prihaja  iz Čila. V Santiagu de Chile je doštudiral igro pri priznanem režiserju Gustavu Mezi, nato je veliko delal na televiziji in v gledališču. Nekega dne je bral knjigo nemškega avtorja, katerega imena se že ne spominja več, in nenadoma je začutil, da mora v Rusijo. Sledil je intuiciji in se odpravil tja brez znanja ruščine, z ogromno, nerodno potovalko. Ni imel pojma, kako bo to izvedel, a vedel je, da hoče stopiti v svet ruskega teatra in študirati na eni izmed slavnih moskovskih igralskih šol. Seveda mu je uspelo,« je ponosna Vesna, ki je Raimunda spoznala na poletni gledališki šoli STD in se zaljubila. »Nato sva oba študirala igro na Inštitutu za gledališko umetnost GITIS, takrat sva živela skupaj v študentskem domu in v Moskvi tudi veliko ustvarjala skupaj,« pravi. Zaljubljenca sta se odločila za poroko v Ljubljani, tik preden je on odšel v  Los Angeles.

Več v reviji Zarja št. 52, 24. 12. 2018.