Revija Zarja

A je eden tistih, ki ti po tem, ko se je zgodil, še dolgo ne gre iz glave. Nebo včasih nalašč zavzame stališče. In če kdaj, je zavzelo zelo odločno stališče tedaj, na tistem ogromnem, napol praznem irskem stadionu, ki je po dolgih dolgih letih spet pričakoval svojega papeža. Irci, najbolj katoliški od vseh katoliških ljudstev pod nebeškim soncem, so ga doslej še vedno pričakali povsem očarani, napol v transu. Papeža med Irci je bilo vselej nekoliko težko gledati; o sebi govorim. Tiste mistične, brezprizivne, skoraj blazne vdanosti, kakršno so vselej doslej, vso zgodovino, izkazovali svoji veri in še posebej njenemu prvemu človeku na zemlji, ne maram gledati, ker se mi zdi, kot vsakršni fanatizmi, v srži nevarna.

To pot je bila papeževa pot na Irsko še posebej začinjena. Vsi ste se le nekaj dni pred tem naposlušali o javni obtožbi, ki so jo najvišji sodni presojevalci v eni najpomembnejših držav ZDA, Pensilvaniji, in pozneje še v Vatikanu (spet) izrekli na papežev račun. Že dolgo naj bi vedel o sodnem poročilu, ki govori o najmanj tisočih posilstvih dečkov na Irskem, ki naj bi jih zagrešila tamkajšnja duhovščina. Vedel naj bi in molčal. Irci so strašno vest sprejeli s popolnim šokom. Zagotovo se je večini od njih zamajal svet. Za zvrhano mero so svoje primaknile še katoliške redovnice. Zdaj naglo prihajajo na dan srhljive zgodbe o grozovitostih v redovniških zavetiščih za sirote. Tamkajšnja redovniška zloba žensk je še posekala grozovitosti duhovniške pedofilije. Prav na Irskem so v skriti grobnici našli nič koliko otroških trupelc, skritih očem javnosti, o katerih še vedno ne vedo vse resnice.

In tako rekoč tik zatem jih je papež osebno obiskal. To je bila zanj gotovo najbolj trnova od vseh trnovih poti njegovega življenja, ki jih je na žalost zdaj že veliko. A je čutil, da jo mora opraviti. Nujno, čim prej. Irska je bila le zadnji dragulj v kroni takšnih in podobnih zločinov: Boston, Avstralija, Čile. Že prej Nemčija in Avstrija. Da ne naštevam naprej. Zlorabi otrok se je zadnje čase pridružil še en sveže odkrit široko razprostranjen zločin: posilstva semeniščnikov in drugih mladih moških, na katerih so se izživljali njihovi cerkveni predpostavljeni. Njihovo število seveda ne bo nikoli niti približno ugotovljivo, čeprav gre tudi v teh primerih seveda za kazniva dejanja. Kar recimo, spet za zločin. A večina zlorabljenih bo molčala.

Papeževo irsko nedeljsko mašo so prenašale vse glavne svetovne televizije. Bil je dogodek brez primere. Vreme je, kot sem zapisala že v uvodu, primerno sodelovalo. Zlovešči vetrovi so kot igračke vrtinčili vse, kar ni bilo dovolj pritrjeno. Občinstvo, polno nestrpnega pričakovanja, je bilo okoli mašnega odra zgoščeno kot v starih dobrih časih, potem pa se je začelo naglo redčiti in obrobje planjave, pripravljene za pol milijona obiskovalcev, je docela samevalo. Obisk se je, so omenjali pozneje, najmanj prepolovil. Prelepi mašni plašči duhovščine s  Frančiškom na čelu, sijajni in pomenljivi v koketiranju z nežnim zelenjem irske pokrajine, prepletenim z zlato barvo žita in rjavimi debli, so vihrali v zrak, se ovijali okoli pobožnih teles nosilcev kot zastave okoli jamborov in spet vlekli stran, kamorkoli že, stran od tod; včasih se je pri šibkejših telesih zazdelo, da jih bo odneslo. Frančišek je opravljal svoje obredje nekoliko sključen, s kretnjami, za katere se je zdaj pa zdaj zazdelo, da malce zamujajo, in ko je končno lahko za krajši čas med obredjem sedel, se je samodejno pogreznil globoko vase; za hip se je zazdelo, da je zadremal. A je šlo le za neskončno utrujenost; bil je utrujen do umiranja. Potem se je do konca obreda ta utrujenost na robu vzdržljivosti še nekajkrat jasno pokazala. Smilil se mi je kot že dolgo ne kdo. Nadenj se je ulegel pravi golgotski križ, ki ga mora zdaj tovoriti na rami še kdo ve kako dolgo. Frančišek je že nekaj časa po sili okoliščin glavni protagonist najhujšega spoznanja o grozljivem in še naraščajočem številu hudih zločinov Katoliške cerkve v sodobni zgodovini. Vsaj v tisti zgodovini, ki pušča za seboj uporabne sledi dogodkov in spoznanj.

Da, res je. Že v svoji južnoameriški škofovski karieri in pozneje v Vatikanu je izvedel marsikaj, o čemer se je tedaj javno še molčalo. Ne samo molčalo, tudi vneto in zgroženo zanikalo. Morda sploh še ni verjel, morda pa je verjel in vedel večino, a mu ni bilo jasno, kaj mora storiti: vse priznati in morda s tem pripeljati svojo cerkev na začetek konca – ali še naprej trmasto zanikovati in poskušati preživeti? Okolje, ki ga obdaja v Vatikanu, je do njega že dolgo, pravzaprav že od začetka skrajno sovražno.

Več v Zarji št. 39, 25. 9. 2018.