Dvajseti januar – letos bo petek – je v ZDA zelo pomemben dan, ampak samo vsaka štiri leta. Dvajsetega januarja v letu po predsedniških volitvah ne glede na to, na kateri dan v tednu pade, priseže novoizvoljeni (ali pa znova izvoljeni z drugim mandatom) ameriški predsednik in potem imajo velikansko superfešto s parado, neštetimi uradnimi, poluradnimi in povsem neuradnimi plesi in nastopi številnih zvezd. No, letos bo očitno drugače. Zvezde so se skujale.

Tiste največje, najbolj bleščeče, najbolj priljubljene so povabilu, da bi nastopile na inavguraciji Donalda Trumpa, rekle odločen in zelo javen ne. Do konca decembra je vse bolj paničnim organizatorjem prireditve ob prisegi uspelo ujeti samo nekaj drugorazrednih pojočih in plešočih ribic. Pa kaj potem, je besno zatvital užaljeni Donald, kdo potrebuje zvezde, bom pa ljudi povabil!

Zdi se, da jih ne bo treba posebej vabiti – že mogoče, da bo žur bolj skromen, je pa zato svoj prihod v Washington okrog 20. januarja napovedalo že na stotine tisočev protestnikov. Ko se bodo srečali – kar je neizbežno – s Trumpovimi podporniki, bo vroče. Kar se tudi zdi neizbežno. Ljudje, odgovorni za varnost, vzdihujejo, da še nikoli niso imeli tako težke naloge.

Kristalna krogla gospoda Moora. Inavguracija, po naše slovesna umestitev (ali ustoličenje, če hočete), ki jo s skupnimi močmi načrtujeta dva odbora, je že od leta 1937 vsak četrti 20. januar. Pred tem so Američani – že od leta 1793 – svoje predsednike (in seveda podpredsednike) ustoličevali 4. marca. Po slovesni prisegi pred washingtonskim Kapitolom se zavrti pisan vrtinec zabav in plesov. Razen seveda, če dvajseti januar pade na nedeljo, v tem primeru je predsedniška prisega tiha in zasebna, uradno ceremonijo in žur pa prestavijo na ponedeljek. In ne, razen za nekaj državnih uradnikov dvajseti ni dela prost dan. Šole in trgovine so odprte. In ves Washington je ena sama norišnica.

Dvajsetega januarja točno opoldne se torej izteče drugi mandat predsednika Obame, zato bo točno opoldne prisegel Donald Trump in tako postal 45. ameriški predsednik – razen če se seveda ne bo uresničila napoved dokumentarista Michaela Moora, ki je prepričan, da bo Trump že pred tem odstopil. Seveda se zdi pretežno neverjetno, ampak julija, ko je Moore pravilno napovedal, da bo Trump zmagal na predsedniških volitvah, se je tudi to zdelo malo verjetno. Še več, povsem neverjetno.

Že slabih dvesto let velja navada, da se oba predsednika, stari in novi, skupaj pripeljeta na prisego (nekaj novejši pa je običaj, da jima v naslednjem avtu sledita tudi stari in novi podpredsednik). Najprej priseže podpredsednik, točno opoldne pa še predsednik, ki po tradiciji drži roko na Bibliji – samo trije do zdaj je niso. Sledi nastopni govor novega predsednika, v katerem oriše svoje cilje in predstavi vizijo svojega predsednikovanja. Potem malo bobnajo in streljajo s topovi, medtem pa takoj po govoru stara, zdaj že prejšnja, predsednik in podpredsednik odideta, novega predsednika pa s kosilom pogostijo v kongresu.

Že od leta 1809 redno prirejajo tudi inavguracijski ples, pravzaprav plese. Pri ustoličenju Billa Clintona jih je bilo štirinajst, na drugi inavguraciji Obame le dva. In to so samo uradni plesi, neuradnih, ki jih prirejajo najrazličnejše organizacije in društva, je kolikor hočete. Navadni ljudje smejo stati ob cesti, ko gre parada mimo, in vzklikati novemu predsedniku. Če pa so si priborili katero od dragocenih (sicer brezplačnih) vstopnic za tribuno, s katere lahko opazujejo prisego, lahko ukajo sede.

Pomemben del proslave so tudi nastopi najbolj znanih glasbenih zvezd po prisegi. In prav tu se je tokrat zataknilo. No, pravzaprav se je zares pošastno zalomilo.

Avtocesta v pekel. Še poleti med volilno kampanjo se je Donald Trump hvalil, poglejte, kdo vse nastopa za Clintonovo, pa kaj ji to pomaga! Jaz ne potrebujem zvezd, vsi pridejo samo zaradi mene. No, tam okrog dvajsetega januarja bi mu zvezdica ali dve hudo prav prišli. Tole je dosedanji ulov:

• šestnajstletna pevka Jackie Evancho, ki je bila leta 2010 druga na tekmovanju talentov. Da se veseli, je rekla, super bo! Še posebej če bo, kot zdaj kaže, ona največja zvezda večera;
•  360-članski Zbor mormonskega tabernaklja, ki je nastopil že na več inavguracijah, pretežno pri republikanskih predsednikih. Da so »počaščeni, da služimo državi«, je rekel njihov predstavnik;
•  Radio City Rockettes, newyorška poklicna plesna skupina, v kateri je sprejetje povabila očitno povzročilo precejšen razkol. Najprej je ena od raketk na Instagramu objavila (in pozneje umaknila) zapis, da bodo nastopile »s solzami v očeh in s težkimi srci«. Vodstvo jih je jedko opomnilo, da so v službi in morajo ubogati, a so, najverjetneje zaradi javne kritike, s katero so jih radodarno obsuli, pozneje v spravljivejših tonih sporočili, da ne bodo nikogar k ničemur silili. Za nastop v Washingtonu se morajo plesalke prijaviti in imajo menda že več prijav, kot je prostih mest. No, to smo rešili;
• teksaška univerzitetna plesna skupina Strutters. Dekleta poročajo, da so jih na Facebooku zasuli s sovražnimi komentarji;
• oh, in Alec Baldwin, ki v oranžni lasulji Trumpa imitira v satirični oddaji Saturday Night Live (Trumpu gredo, pravijo, ti nastopi strahovito na živce), se je ponudil, da pride nekaj zapet – a le pod pogojem, da sme peti Highway to Hell (Avtocesta v pekel). Njegove ponudbe niso sprejeli.

Mediji, nepopravljivo žleht, se pa namesto s tistimi, ki so sprejeli, veliko veliko raje ukvarjajo s tistimi, ki niso – in to je čisto zares zveneč seznam: Elton John, Celine Dion, skupina Kiss, Garth Brooks, Katy Perry, Bruno Mars. Oh, za božjo voljo, celo Andrea Bocelli, ki ga je Trump osebno povabil, je rekel ne! No, pravzaprav je najprej rekel da, potem so ga pa njegovi oboževalci krepko ozmerjali in začeli pozivati »bojkotirajte Bocellija«, pa si je pevec premislil. Z oboževalci, ki kupujejo plošče in vstopnice za koncerte, se vsekakor ne gre lasati.

Samo povejte ceno! Naj se Trump še tako napihuje, da zvezd ne potrebuje, v njegovem taboru se zavedajo, da so vse te odklonitve huda zaušnica novemu predsedniku. In so napeli vse sile, iz rokava potegnili vse trike, da bi vendarle ujeli kakšno zvezdo. Zvezdniki, mimogrede, na umestitivi predsednika praviloma nastopajo brezplačno, tokrat pa je več pevcev povedalo, da so jim ponujali, naj sami povedo vsoto. Pa so vsi rekli, ne bi, hvala. To so konec koncev največje zvezde, honorar za en nastop, naj bo še tako visok, jim ne bi zelo izboljšal standarda. Bi si pa lahko temeljito zagrenili življenje, če bi z uslugo Trumpu od sebe odvrnili svoje občinstvo.

Trumpovi so v zakulisju pritiskali tudi na agente, ki zagotovijo nastop zvezde – tem naj bi ponujali politične položaje, celo mesta ambasadorjev. »Najprej sem pomislil, da se hecajo,« pravi eden od agentov, ki so jih tako ognjevito snubili, »ampak ne, resno so mislili.«

V Trumpovem taboru so navedbe zanikali.

Mi, ljudstvo v vrsti. Puntajo se celo nekdanji predsedniki, po protokolu povabljeni na slovesno prisego. Od štirih še živih nekdanjih ameriških predsednikov (ki so se vsi udeležili Obamove prisege) je samo dvaindevetdesetletni Jimmy Carter (demokrat, ki je uradno podprl Hillary) potrdil, da pride, enako stari Bush starejši se je izgovoril na leta in slabo zdravje, Bush mlajši (mimogrede, nobeden od Bushev ni podpiral Trumpa v predvolilnem boju, tudi potem ne, ko je iz tekme za republikanskega kandidata izpadel njun sin in brat Jeb Bush) in Bill Clinton pa še premišljujeta, kaj storiti, oh, kaj storiti! V še hujši zagati je Hillary Clinton – uradno je sicer povabljen njen mož, a če ne pride, ji bodo očitali, da je zamerljiva in malenkostna. Verjetno jo precej bolj mika zabava, pravzaprav koncert, ki naj bi ga 20. januarja demokrati priredili daleč stran od Washingtona, na Floridi. Imen nastopajočih še niso sporočili, so se pa pohvalili, da »zvezde stojijo v vrsti«, da bi nastopile na koncertu We the People.

Toda Trump nikoli ne prizna poraza – užaljenosti sicer ne more skriti, a ostaja kljubovalen. Bom pa navadne ljudi povabil! je zagrozil. No, samo toliko v opozorilo, edini predsednik, ki je to naredil, je svoje povabilo potem bridko obžaloval. Andrew Jackson, sedmi predsednik, je vrata Bele hiše na široko odprl ljudstvu – čeprav ne zato, ker bi ga razkačile košarice pevskih zvezd – pa se je žur, na katerem so stregli z viskijem oplemeniten punč, sprevrgel v pijansko prerivanje. Jackson se je kmalu po tihem odkradel v hotel, naslednje jutro pa ga je pričakala precej razsuta predsedniška rezidenca.

Sicer pa se je ljudstvo letos tako ali tako povabilo samo. Ne na zabavo, na proteste.

Pridite, bomo protestirali. »Če parafraziram Tolstoja: vsaka inavguracija je tvegana, toda vsaka je tvegana na svoj način,« je rekel Michael Chertoff, možakar, ki je bedel nad varnostnimi ukrepi pri več ustoličenjih. In res se zdi, da bo Trumpova umestitev temeljito drugačna. Ko je leta 2009 prvič prisegel Obama, je dogodek prišlo pogledat skoraj dva milijona ljudi, pa so zabeležili le malo protestnikov in nobene aretacije. Letos bo zanesljivo drugače: obveščevalne službe zgroženo šepetajo, da prihajajo najrazličnejše grožnje iz več smeri kot kadar koli prej, za dovoljenja za proteste je do konca decembra zaprosilo rekordno število organizatorjev, krepko čez dvajset. Stroški varovanja, predvidevajo, bodo presegli sto milijonov dolarjev.

Koliko protestnikov pričakujejo, niso povedali, zagotovo pa bodo številke vrtoglave. Eden večjih protestov bo Ženski pohod na Washington (Women's March on Washington) dan po prisegi, 21. januarja, ki so mu odobrili dovoljenje za 200.000 protestnikov. In to je le eden od več kot dvajsetih protestov. Eden od organizacijskih odborov, v katerem so Trumpovi prijatelji, pritiska na agencijo, ki podeljuje dovoljenja za proteste, naj demonstrantom odreče najboljše washingtonske lokacije, a kljub silnemu trudu odbor vseh protestov ne bo mogel preprečiti. Zdaj pa vrzite v to eksplozivno mešanico še Trumpove privržence – teh naj bi bilo po uradnih ocenah od 800 do 900 tisoč, po cenitvah Trumpovega tabora pa od dva do tri milijone. In se nenadoma sto milijonov dolarjev zdi precej malo – ali res lahko kupi varnost in cele ude vsej tej množici?