Kot bi se zrušilo nebo, so pred letom dni opisovali neurje s točo, ponekod debelo tudi kot jajce, ki se je razdivjalo na Štajerskem in v Pomurju. 16. junija lani so oblaki pri Radljah ob Dravi prišli z avstrijske na našo stran meje, toča pa je uničevala vse pod seboj. Oklestila je pridelke na njivah in vrtovih, stolkla nešteto avtomobilov, poškodovala strehe. Po ujmi je bilo Pomurje videti kot na sodni dan. Škoda je bila zelo velika. Tudi tistega dne je z mariborskega letališča poletelo edino letalo, ki je pri nas namenjeno boju proti toči, a so bili oblaki preobsežni, da bi jih bilo mogoče ukrotiti. Toči se očitno ni mogoče izogniti. Pojavi se s prvimi poletnimi nevihtami in grozi vse do jeseni, ko se spremenijo temperature. Večinoma pada podnevi, zadnja leta pa je nekaj neviht presenetilo s točo tudi ponoči. Njeno uničujočo moč so spoznali že v vseh krajih Slovenije, od Brd do Ljubljane in Pomurja.
Predel, nad katerim se znese toča, je le delno mogoče predvideti vnaprej. Na meteoroloških kartah oblake s točo sicer zaznajo in spremljajo njihovo gibanje, a kaj več od opozoril v medijih se ne da storiti. Škode ni mogoče preprečiti.
Edini način, s katerim se pri nas načrtno branimo pred točo, je letalska obramba. Izvajajo jo v letalskem centru Maribor z enim letalom. Ta zmore delovati na terenu vzhodne Slovenije, velikem nekaj manj kot tri tisoč kvadratnih kilometrov. Ministrstvo za kmetijstvo je prav v teh dneh z njimi podpisalo pogodbo in zagotovilo sredstva za obrambo proti toči v enakem obsegu kot lani, torej 70.000 evrov. Nekoliko pozno, če pomislimo, da je bilo lani v tem času zaradi toče že veliko škode. Toda ko se zamenja minister, mora to razumeti tudi višja sila.
Z letalom nad oblake. Z letali so se začeli braniti pred točo v devetdesetih letih prejšnjega stoletja. Takrat so za to uporabljali manjše letalo. »Meteorologi so sodelovali pri izbiri dveh nevarnih oblakov. Z letalom smo obdelali enega, iz katerega je pozneje padal dež, iz drugega pa toča. Žal o tem obstajajo le zapiski,« se začetnih izkušenj letalske obrambe proti toči spominja Jernej Vaupotič, predsednik letalskega centra Maribor.
Obramba je bolj zaživela pred petimi leti po sklepu vlade, da nadaljuje projekt poskusnega branjenja proti toči z letali. In kako je videti delo ekipe v letalskem centru? »Radaristovo delo je najpomembnejše. Ta spremlja meteorološko poročilo Agencije RS za okolje, obenem pa sprejema tudi podatke avstrijske meteorološke službe. Pri tem ugotavlja gibanje in vertikalno razvitost oblakov. Tisti, ki segajo približno do višine tri tisoč metrov, navadno niso točenosni, saj iz njih lahko le dežuje. Nevarnejši so tisti, ki segajo v višje plasti, kjer je temperatura pod nič stopinj Celzija in voda v njih zamrzne, torej nastane toča.«
Oblak od Postojne do Lendave. »Ko radarist opazi takšen oblak, pilota vzletita. Reakcijski čas je zelo kratek in oblak dosežeta že v nekaj minutah. Nato vanj začneta spuščati reagent, in sicer s plamenicami oziroma baklami, v katerih gori srebrov jodid, ali z agregati, v katerih je utekočinjen srebrov jodid. Oblak vsrkava vlago in druge snovi ter tako vase potegne oziroma zajame tudi reagent. Ta pa nase veže vlago, kar pomeni, da se na molekule srebrovega jodida veže voda, ki na zemljo pade kot dež. Oblak tako izloči vodo v obliki dežja ali manjših zrn toče. Za kmetijstvo je lahko tudi ta zelo škodljiva, na zgradbah ali avtomobilih pa povzroči manj škode. To je tudi glavni namen obrambe proti toči: spremenimo jo v dež ali zmanjšamo zrna.«
Vaupotič še dodaja, da se v boju proti toči zgledujejo po drugih državah. Američani, Grki, Avstrijci in tudi Hrvati, vsi uporabljajo enega od načinov letalskega branjenja pred točo, nekateri tudi s tal oziroma z raketno obrambo. Pojasnjuje tudi, da so se v zadnjih letih okoliščine spremenile in so nemočni, kadar gre za zelo velike oblake. »Eden takšnih je segal od Postojne do Lendave. Proti tem smo nemočni, obdelati jih ni mogoče ne z enim ne z dvajsetimi letali. Smiselno pa je obdelovati manjše nevihte, saj posledično zmanjšujemo rast oblakov. Avstrijci so to zelo dobro uredili. Branijo približno enako veliko območje, predvsem na avstrijskem Štajerskem, z osmimi letali, štiri imajo dodatno v pripravljenosti.«
Kaj pa dokazi? Povsem drugačno mnenje o učinkovitosti obrambe proti toči pa imajo na Agenciji RS za okolje. Kot je pojasnil Marijan Divjak, vodja oddelka za daljinske meritve ozračja na ARSO, zagovorniki letalske obrambe žal nimajo dokazov o njeni učinkovitosti. Na spletnih straneh agencije je objavljena precej obsežna dokumentacija o tem, tudi s podatki o raziskavah v tujini, na primer v ZDA in Švici, kjer ni bilo mogoče dokazati učinkovitosti. Raziskave so pred leti opravljali tudi domači strokovnjaki, izsledki so primerljivi s tujimi.
Jasno, da mariborski letalski center brani svoja stališča in s tem pomemben vir svojih sredstev. »Če trdi, da je učinkovit, bi moral podati dokaze,« meni Divjak, ki zavrača tudi trditev, da je letalska obramba proti toči učinkovita v Avstriji. Izjave direktorja avstrijske meteorološke službe namreč kažejo nasprotno. Prav tako mariborski letalski center ni izdal poročila o učinkovitosti dela, kar je bil pogoj za njihovo financiranje. »Z veseljem bi prebrali katero njihovih študij in tudi denar bi usmerili v obrambo proti toči. A dokazov nimamo.«
Zavarovalnice so se umaknile. Še lani so mariborski center financirale tri večje zavarovalnice s skupno 60.000 evri, pravi Vaupotič. Letos denarja ni, čeprav so z eno od zavarovalnic že v dogovoru. Glede na škodo, ki jo toča vsako leto povzroči, je to vsekakor nenavadno. Že preprost razmislek bi potrdil, da se je veliko bolje in ceneje dobro pripraviti na obrambo proti toči kot pa zvoniti po njej in plačevati odškodnine vsem prizadetim. Po drugi strani pa so zaostrile pogoje za zavarovanje kmetijskih površin in se tako izognile plačevanju odškodnin, saj kmetje tako visokih premij niso pripravljeni plačevati. Videti je, da so tudi zavarovalnice, ki so prejšnja leta pred novinarji in fotografi letalskemu centru izročale simbolične čeke za podporo, spremenile strategijo. Logičen sklep je, da se jim sodelovanje v tej igri ne izplača in da zdaj, ko ne zavarujejo več pred točo, tudi promocije ne potrebujejo.
Le kaj nas torej čaka? Za zdaj zgodbe o obrambi pred točo ni mogoče povzeti drugače, kakor da gre za formulo z veliko neznankami in malo oprijemljivih dejstev, tudi če si želimo, da bi se lahko kakor koli branili pred njo. Morda bo kakšna študija v prihodnosti dokazala učinkovitost obrambe, čeprav strokovnjaki v to ne verjamejo. Morda bodo zavarovalnice po nekaj letih izračunale, da se jim kljub vsemu izplača spet ponuditi sprejemljiva zavarovanja za kmetijske pridelke ali v letalsko obrambo vložiti nekaj denarja vsaj zaradi promocije. Vsem, ki nimajo velikih proračunov, pa preostane razmišljanje o človeški nemoči proti vsemogočni naravi.