Debelušnih otrok je čedalje več, problemov pa tudi – ne le da je njihova samopodoba slaba zaradi zbadanja, žalitev in omalovaževanja, ampak imajo pri svojih rosnih letih že mnogi bolezni odraslih, najmlajši otrok z diabetesom tipa II je imel komaj nekaj več kot pet let. Starši, pa tudi zdravniki se trudijo, da bi otroške in najstniške debeluščke spravili na pravo pot, a žal niso prav uspešni. Jon Gabriel, ki je slovenskim bralcem že znan po svoji metodi hujšanja, na začetku knjige Vitki in zdravi otroci opisuje svojo in bratovo kalvarijo v poletnih taborih za debele otroke, ki so bili podobni taboriščem. Na njih so otroci v osmih tednih stradanja in hrepenenja po »pravi« hrani shujšali po dvajset kilogramov, čez leto pa so se vračali s 30 kilogrami več …

Najbrž bo v uvodu, kjer Jon opisuje svojo izkušnjo z otroško debelostjo, marsikdo prepoznal svoje probleme s težo, ki se včasih vlečejo skozi družinsko zgodbo več generacij. Tudi Jonov oče je bil že v otroštvu preobilen, zato se je neizmerno trudil, da bi svojima sinovoma omogočil vitko otroštvo – dosegel pa je prav nasprotno. Vsa družina se je držala ostrih diet, potem pa so zavore popustile, navalili so v trgovino in si nakupili najbolj kalorične hrane, se prenažrli, v ponedeljek pa obsedeno nadaljevali z običajnim dietnim mučenjem. Pri tem je bil Jonov prijatelj, ki ni nikoli razmišljal o hrani, je pač jedel, kadar je bil lačen, karkoli že je bilo – suh. Jon je pri 14 letih tehtal 102 kilograma, nabiranje kilogramov pa je nevede prekinila teta, ko jo je vprašal, koliko sladkorja naj ji natrese v kavo. Rekla je, da nič, ker pije grenko. Da pa si je nekoč kavo res močno sladkala, potem pa se je zatekla k vizualizaciji – živo si je predstavljala, da si je namesto sladkorja dala v kavo zdrobljeno steklo. Odtlej ji je ob misli na sladkor postalo slabo.

Telo in možgani iz pradavnine. Jon je vizualizacijo dobro obvladal, saj mu je oče z njo pomagal ozdraviti migrene, in tako se je znebil odvečnih kilogramov. Gre za metodo, ki se je vsekakor splača naučiti.

Članek v celoti preberite v reviji Zarja št. 3, 19. 1. 2016