Šimen Zupančič

»Gašper in Zala nista iz tega sveta. Delujeta kot bitji, ki prinašata energijo in sporočila višjih dimenzij, da se lahko zbudimo v ljubezen, svetlobo in sočutje,« je bil samo eden od mnogih navdušenih tujih komentarjev na letošnja zmagovalca Eme. Ker sta tako drugačna, iskrena in posebna, nikogar ne puščata hladnega. Zato je bilo tudi pikrih opazk na njun račun kar nekaj, saj s svojo pristnostjo v ljudeh nezavedno sprožata najrazličnejše občutke. Slovencem in svetu sta želela samo predstaviti skladbo, plod njune mladostne ustvarjalnosti, pravita. Če bi vedela, da ju bo izstrelila v Evropo, Zala gotovo v svoji predstavitvi pred Emo ne bi prikimala voditelju, da se bosta v Tel Aviv podala s kolesom. Zdaj se seveda strinjata, da bo pot z letalom veliko hitrejša.

Tekst: Katja Božič, foto: Šimen Zupančič

Predstaviti sta se hotela takšna, kakršna sta, brez nepotrebnega blišča in pompa. V običajnih oblačilih, brez ličil. Le tako sta lahko sporočilo svoje pesmi, ki se je rojevala premišljeno in postopoma, predala ljudem. »Drugače ne bi znala, ne znava se pretvarjati, tako se nama je zdelo najbolje.« Nekaj podobnega lahko pričakujemo tudi na Evrosongu, pravita, čeprav o tem še nista utegnila razmišljati. Kako le, saj se zadnje dni vse vrti okoli njiju. Do konca naše redakcije si je njun nastop na Youtubu ogledalo že več kot pol milijona ljudi. Vsi bi radi izvedeli in izvrtali čim več o njiju. Onadva pa odgovarjata potrpežljivo, umirjeno, skromno, a z distanco. Človek se ob njiju kar umiri. Kljub vsemu sta prepričana, da lahko največ o njiju izvemo, še bolj pa začutimo iz njunih pesmi in nastopov. »Ne pretvarjava se, ne vidiva vzroka, zakaj bi se,« pravita. To sploh ni v njuni naravi. Ob tem se Zala nasmehne, da je to kariero zaključila že v vrtcu. »Veliko sem si izmišljevala, imela zaradi tega težave in tako sem spoznala, da ni vredno lagati. V osnovni šoli pa sem imela potem druge težave s sošolkami, ki sem jim vse povedala v obraz. Ko se zapletaš v laži, škoduješ samemu sebi, na koncu pa se izgubiš. Zakaj bi si želeli biti nekaj drugega, kot v resnici smo? Zanimivo se mi zdi, da toliko izpostavljamo iskrenost. To je kar naenkrat posebnost, moralo pa bi biti nekaj normalnega,« razmišlja. Zanimivo je, da sta se odločila za nastop na Emi, kljub temu da imata tako drugačen stil glasbe – sama mu pravita zasanjani pop. »Želela sva si, da bi najino glasbo slišalo čim več ljudi in Ema se nama je zdela dobra priložnost za to. Že če bi se en sam navdušil za pesem in prišel na najin koncert, bi dosegla svoj cilj, in očitno nama je to uspelo,« se nasmehne Zala in ljubeče pogleda Gašperja. Ker imata skupne cilje in podobno razmišljata, se tudi njuni odgovori dopolnjujejo.

Ljubezen in glasba. Njuna zgodba – tako glasbena kot ljubezenska, se je začela pred približno letom in pol, ko je njun skupni prijatelj Žiga Kranjc predstavil Zaline spletne posnetke Gašperju, ta pa ji je potem pisal, ali bi skupaj posnela kakšno skladbo. Zala namreč prepeva, že odkar pomni. V glasbeni šoli se je sicer učila violino, a jo je spravila v kot takoj, ko je šolo zaključila, jo je pa toliko bolj pritegnila mamina stara prašna kitara. Zasmilila se ji je, se smeji, zato jo je začela uporabljati. Njena prva priredba, s katero je bila zadovoljna, je bila pesem Jolene Dolly Parton. »Kitaro sem preigravala tudi po pet ur na dan in delala priredbe, a sem se jih sčasoma naveličala. Ker sem jih tako spremenila, da so bile na koncu že skorajda neprepoznavne, sem si rekla, da bi pravzaprav lahko začela pisati svoje pesmi.« In tako se je začelo. Za svoje glasbeno ustvarjanje je na II. gimnaziji Maribor štirikrat prejela dijaško Prešernovo nagrado za glasbo, potem pa jo je našel Gašper. Tudi njega glasba spremlja že vse življenje. Ker pa se je želel naučiti glasbene produkcije in ker so šole za glasbeno produkcijo drage, je ubral drugo pot in se začel učiti pri najboljših. Zadnji dan srednje šole se je z minimalnimi potrebščinami s kolesom podal v Evropo iskat studio, kjer bi ga vzeli na prakso. »Logično se mi je zdelo, da mora biti vsaj en studio na svetu, ki bi me vzel. Samo eden bi bil dovolj! Delati sem bil pripravljen tudi 14 ur in se naučiti, kolikor se da. V vsakem glavnem mestu sem poslal sporočila vsem tamkajšnjim glasbenim studiem in po dveh mesecih in pol dobil mesto v Faust Records Studiu v Pragi, na začetku kot vajenec, po dveh mesecih in pol pa sem imel že kar redne stranke.« Vrhunec je bilo sodelovanje pri snemanju singla Living It Up z albuma Stony Hill Damiana Marleyja, ki je lani osvojil grammyja za najboljši reagge album leta. Čez čas se je odločil ustvarjati sam zase. A čutil je, da mora pri tako mladih letih dobiti malo več globine in življenjskih izkušenj, zato si je zadal še en izziv in s samo trikilogramskim nahrbtnikom prekolesaril Evropo. Na poti se mu je zgodilo veliko zanimivega. »Življenje te mora oprati, da res veš, kaj si. Danes razumem samega sebe, kadar mi gre dobro, in tudi kadar mi gre slabo. Ljudje, ki veliko potujejo, največ zaupajo v življenje. Med potovanji sem dobil veliko zaupanje v ljudi.« Ko je Gašper kolesaril po Evropi, sta se z Zalo že družila in takrat je začela nastajati njuna pesem Valovi.

Več v Zarji, 26.2.2019