Revija Zarja

Valentin Vodnik je zapisal: »Lenega čaka strgan rokav, palca beraška, prazen bokal.« Če temu dodamo še rekla »brez dela ni jela«, »lenuhu kruli po trebuhu«, »lenoba je vseh grdob grdoba«ali pa: »počitek je samo za mrtve«, dobimo podobo kulta dela, ki velja v sedanjem svetu. Kljub taki prevladi protestantske delovne etike pa obstaja še katoliško Sredozemlje s svojim sladkim brezdeljem – dolce far niente. Ali bo EU razpadla na protestantski in katoliški del ter se bodo»pridni« severnjaki znebili »lenih« južnjakov?Med katere se bo uvrstila Slovenija?

Ljudje radi gledamo črede mirno pasočih se živali, ki ne razmišljajo o mukah preteklosti in zahtevah prihodnosti. Ki so brezskrbne in hkrati preskrbljene, saj preprosto le zaužijejo tisto, kar jim ponuja narava. Ni jim treba delati. Ta motiv je tako močan, da nekatera alpska letovišča ponujajo kot posebno zdravilno terapijo delavnice, v katerih se gost od prežvekovanja krav uči meditativnega poglabljanja vase. Ali se spomnite prizora iz filma Paola Sorrentina Mladost? Še bolj sproščujoč bi bil verjetno pogled na lenivca, žival deževnega gozda, pri kateri ure dolgo ne zaznamo nobenega opaznega giba.

V biblični zgodbi o stvarjenju se zgodi prehod iz narave v kulturo kot izgon iz raja. Adam in Eva sta prisiljena delati šele kot izgnanca iz rajskega vrta. Poljedelsko in družinsko delo se izkažeta kot božja kazen, mož mora v potu svojega obraza pridelovati kruh, žena rojevati v bolečinah.

Motivu raja je soroden antični mit o zlati dobi neskaljene sreče, v kateri v objemu narave prebivajo zadovoljni kmetovalci. Vergilij opisuje idealno deželo Arkadijo, kjer se pojavijo srečni liki pastirjev, ki večino časa posvečajo igranju piščali in petju. Ljudsko izročilo je manj vzvišeno, Indija Koromandija, dežela, v kateri se cedita med in mleko, je večno trajajoče praznovanje polnega trebuha. Od vseh sanjskih dežel je Indija Koromandija edina, v kateri vlada lenoba. Potoki, v katerih teče vino, medeni dež, gore iz zdroba, drevesa iz palačink, okrog tekajo pečeni odojki z nožem za razkosavanje v hrbtu, hiše iz sladkarij, strehe iz čokolade. Skratka, pravljična »mizica pogrni se!«

Delo kot življenjski slog in najvišja vrednota kapitalizma!

Malikovanje dela, kot ga razumemo, niti ni tako stara zadeva. Večina človeške zgodovine je bila posvečena golemu preživetju, tržili so se zgolj presežki ali menjavale dobrine iz različnih dežel. Prehod iz samooskrbnega gospodarstva, ki je bilo usmerjeno na biotske potrebe človeka, na ekonomijo maksimiranja vsega, je zahteval orjaško mobilizacijo delovne sile. Ta tektonski premik je naredil kapitalizem. Seveda je bila pri tem potrebna temeljita sprememba mentalitete ljudi. Delo se je iz mučne tlake fevdalizma povzpelo na najvišjo vrednoto kapitalizma. Povedano drugače: danes človek ne dela več za to, da bi živel, ampak živi, da bi delal. Brezdelje je v vseh oblikah postalo lenoba, brezdelnež pa lenuh. Zanimivo, da prav v obdobju industrijske revolucije najdemo v literaturi obilo junakov, ki zavračajo meščansko pridobitno delo. V romanih 19. stoletja mrgoli vaških posebnežev in klatežev, pohajaških gizdalinov, veseljaških boemov, uživaških bonvivanov ter lenih mladih rentnikov. Povsod sami brezdelneži, kakor da niso sredi industrijske revolucije, ki prisega na kult dela. Industrijski delavec mora načrtno izkoristiti dan, ki se deli na delovni čas in prosti čas. Torej bistveno drugače kot kmet, ki v sozvočju z letnimi časi in vremenom opravi le delo, ki ga je treba opraviti.

Vendar se danes podira tudi ločnica med delovnim in prostim časom, saj je delo postalo življenjski slog. Spomnimo se le celodnevnih poslovnežev, ki nimajo niti minute »prostega časa«. Te primerke je odlično opisal Hermann Hesse: »Prezaposleni so zato, ker jim posli slabo uspevajo. Proizvajajo reči, ki jih človek ne potrebuje za življenje, in prodajajo stvari, ki so si jih izmislili samo zato, da prinašajo denar.« Že Hesse je ob svojem času prepoznal pogubne posledice izmišljanja umetnih potreb zaradi pohlepa, sebičnosti in požrtnosti, ki ne poznajo meja. Hesse je napisal tudi pomenljivo knjigo esejev z naslovom »Umetnost brezdelja«, tega so leta 1979 »politično korektno« spremenili  v »Umetnost razmišljanja«. V njej se brezkompromisno loti hinavskega poveličevanja dela, psihoze podjetnosti, ihtave prezaposlenosti in unovčevanja človekovega zasebnega časa, kar zgoščeno zapiše: »Pri nas smo čas razcefrali na najmanjše dele, ki imajo še velikost kovanca.« Njegova alternativa je seveda človek duha in kakovost njegovega življenja, kar je še kako aktualno v sedanjem času profitnega motiva elite, ki se skriva za vsiljenim kultom dela množic. 

Marxov zet proti prisili dela

Prvi ugovor proti prisili dela je »Pravica do lenobe«, ki jo je leta 1883 spisal Paul Lafargue. Mož je bil zet Karla Marxa, zato je knjigo raje izdal šele po njegovi smrti. Najbrž znani tast ne bi bil navdušen nad izjavo, da je »lenoba mati umetnosti in plemenitih kreposti«, kajti komunisti so prisegali na biblično geslo »kdor ne dela, naj ne je«. Kult dela se je prijel tako v kapitalizmu kot v komunizmu in Cerkvi. Ampak za božjo voljo, še Bog je po stvarjenju sedmi dan počival! Znameniti ruski slikar in teoretik Kazimir Malevič je lucidno zapisal, da je bistvo kapitalizma in komunizma enako: v ozadju dela je zakamuflirano stremljenje k lenobi, k brezdelju. Jasno, cilj dela množic je v vseh sistemih brezdelje elite.

Pridni Slovenci delamo za lene Druge …

Pri nas velja nacionalni mit o pridnih in delavnih Slovencih, ki ga je zakoličil dr. Anton Trstenjak. Gre za nekritično poveličevanje, ki ima tipično binarno opozicijo Mi/Drugi. Mi, pridni, vedno potrebujemo Druge, ki so leni. Brez Njih ni Nas. Najprej so bili lenuhi južnjaki, po osamosvojitvi so trajno vlogo lenob prevzeli trenirkarji, kulturniki in umetniki, epizodno pa Grki, sedaj so paraziti že vsi nezaposleni skupaj z zaposlenimi v državni upravi. Le stalna prisotnost lenuhov je razlog, da ne postanemo druga Švica, zato smrt parazitom! Kult fizičnega dela pri Slovencih je sijajno načel Miha Mazzini v svojih knjigah in kolumnah. Naj ga povzamem: »Mali narod pod tujo oblastjo ima najvišjo možnost preživetja, če je ubogljiv in priden, obenem pa na vse načine poskuša prevarati gospodarje. V tlačanskih razmerah je treba delati čim manj, a neprestano. Ustvarjati je treba videz dela. Nepremičnina je idealna, delo na njej ni nikoli končano, vedno so popravila in izboljšave. On dela in popravlja, ona pa čisti in pospravlja. Največja pohvala Slovencu je, da je priden. Niti besede o učinkovitosti in ustvarjalnosti. Pridnost in ustvarjalnost pa ne gresta skupaj. Do dela imamo fevdalen odnos – edino delo je fizično delo, vsi drugi so lenuhi.«

Deloholizem – duhovna lenoba

Čeprav je znano, da deloholizem vodi v zanemarjanje življenja, da ubija ustvarjalnost, da torej vodi v duhovno lenobo, se moramo zamisliti nad delitvijo na delavne in lenuhe. Brezposelnim se pripisuje lenoba, sami so krivi, da nimajo dela. Hkrati se vse bolj pojavlja kretensko čvekanje, ki izenačuje umetnike z lenuhi. Delat naj grejo! Umetniki dobro vemo, kako visoko ceno ima danes ustvarjalna svoboda, ki jo plačujemo z odrekanjem in pomanjkanjem. Svet umetnosti je bil vedno otok svobode v morju nesvobode, zato profitno mišljenje sovraži in zatira umetnost. Človek denarja in umetnik ne razumeta drug drugega, ker živita v vzporednih svetovih. Ljudje denarja nas prisiljujejo, da se kot zveri žremo med seboj, na drugi strani pa nam umetnost široko odpira metafizično okno, skozi katero zremo duhovno bistvo človeka.   

Hermann Hesse je zapisal: »Vsepovsod za koristnimi iznajdbami se vleče rep umazanije, smrti in bede, bolezni in opustošenje narave, uničevanje človekove podobe. Svet ljudi denarja in strojev je srečno bedast in še plačevati bodo morali umetnike in vrače, da jih bodo uvedli v skrivnost lepote in duše.« To se dogaja, saj umetniki že prinašajo nova spoznanja v naš ranjeni in izgubljeni svet. Umetnost kot metafizična izkušnja nas poziva: »Spremeni svoje življenje!« Ali živimo le za to, da delamo? Da smo vse življenje nekaj delali, pa nič naredili? Spoznati moramo, da je racionalizem pogubno praznoverje, katerega posledica je sovraštvo do narave in človeškega rodu. Resnica našega srca je protirazumska resnica. S srcem moramo zgraditi, kar smo razdejali z razumom. Zato spoznaj poslanstvo svojega srca in ga opravi. To je tvoje pravo delo! 

Zarja št. 25, 21. 6. 2016