Nikola Miljković

Spomnim se komentarjev pred petimi leti, ko je Aleksander Čeferin postal predsednik Nogometne zveze Slovenije. Mnogi so se mu posmehovali, češ, človek nima najmanjšega pojma o nogometu, kako bo vodil zvezo. Nekateri so bili modrejši, zaupali so mu, da jo bo spravil v red. In jo je. Očitno tako dobro, da bo od jeseni morda spravljal v red še evropsko nogometno zvezo, imenovano UEFA. Manjka mu le še nekaj glasov podpore, da bo septembra postal človek z veliko močjo in velikanskim neformalnim vplivom.

Kdo je Aleksander Čeferin? Pred kakšnim desetletjem smo Slovenci bolj poznali njegovega očeta, slavnega odvetnika dr. Petra Čeferina, znanega po uspešni odvetniški pisarni in zagovornika v številnih razvpitih zadevah: Davorin Sadar, Ivan Perić, Josip Lončarić. Njegov sin Aleksander je danes predsednik upravnega odbora odvetniške družbe Čeferin, iz anonimnosti je stopil, ko je branil romsko družino Strojan.

Neperspektiven učenec? V osnovni šoli v Grosupljem, kjer družina Čeferin živi in dela še danes, o Aleksandru kot učencu niso imeli najboljšega mnenja, označili so ga za neperspektivnega, ko je izrazil željo, da bi šel na gimnazijo v Ljubljano. Bil je jezikav učenec, se ga spominjajo, in nikakršen odličnjak, prej dober ali prav dober. Na testih ob koncu osnovne šole se je izkazalo, da naj ne bi bil primeren za srednjo šolo, ki mu po koncu ne bi dala poklica. Aleksandrova mama, Petrova žena Ana,  je bila ravnateljica na tej šoli. No, kakorkoli že, ali so bili testi za preverjanje IQ-ja neustrezni ali pa je bil Aleksander samo mali upornik brez razloga, dejstvo je, da je končal študij na pravni fakulteti in zdaj postaja eden najpomembnejših mož v najpomembnejši postranski stvari na svetu – v nogometu.

Avto predsednika Putina. »To je ena redkih pametnih odločitev v našem športu,« komentira odločitev, da so Aleksandra postavili na čelo slovenske nogometne zveze, družabni kronist Aleksander Lucu. »Še nihče ni zmogel tako širokopoteznega razmišljanja, še naši politiki ga ne zmorejo. Evropa ga je spoznala kot človeka, ki ve, kje je doma. Da je Aleksander takšen, kot je, je tudi zasluga njegovega očeta Petra, ki je svetovljan in popotnik in ve, da se vse ne zgodi samo v vaseh okrog Ljubljane. To je razumevanje Evrope in sveta – to ima družinsko vgrajeno in to mu je uspelo. Poleg tega ni obremenjen s tem, kako ga bodo hvalili ali grajali doma – on se je odločil, da bo kandidiral za predsednika. Modro je peljal predsedniško funkcijo v Sloveniji, se srečeval s tujimi nogometnimi funkcionarji in odigral prave karte v pravem trenutku. Slovenija se sploh še ne zaveda veličine njegovega položaja – za nas je najvišja funkcija evroposlanec. A kadar pride Aleksander v Moskvo, ga tam ne pričaka avtomobil predsednika Nogometne zveze Rusije, ampak predsednika Putina. Takšna funkcija je to. In Aleksander je genialec.«

V pravem trenutku na pravem mestu. Njegov sin Jaka Lucu (če smo že ravno pri očetih in sinovih), ki je opravljal podiplomski študij FIFA Masters iz zgodovine športa, športnega menedžmenta in prava v Angliji, Italiji in Švici, pravi, da je Aleksander Čeferin, ko je leta 2011 postal predsednik slovenske nogometne zveze, ustvaril dobro strukturo, jo postavil na višjo raven ter uredil marketinško in medijsko. Pred kratkim so odprli tudi enega najlepših nacionalnih nogometnih centrov na svetu, na Brdu pri Kranju, tja so preselili tudi zvezo. Aleksander je hitro našel stik z Giannijem Infantinom, predsednikom FIFA, krovne nogometne hiše na svetu. Njegova najpametnejša poteza pa je bila, meni Lucu, da je povezal države na ozemlju nekdanje Jugoslavije, preostale balkanske države in države na ozemlju nekdanje Sovjetske zveze ter baltske države – v interesno skupino. To mu je pomagalo, da je nastopal suvereno ter da so ga prepoznavali kot dobrega organizatorja in vodjo. In to v času, ko sta se tako UEFA kot FIFA spopadali s sumljivimi posli njunih predsednikov Michela Platinija in Seppa Blatterja. Iskali so nov, svež obraz, da si zaščitijo podobo, in Aleksander Čeferin je bil očitno pravi, z neomadeževanim imidžem. »Po mojem mnenju bo edini kandidat,« je prepričan Jaka Lucu, »glede na njegove posebne sposobnosti in profesionalne kvalitete in glede na trenutke velike prevetritve. Zdi se idealen kandidat iz idealne države, ker Slovenija ne more manipulirati z drugimi državami in je to čista zgodba. Aleksander prinaša v UEFA svež, nepokvarjen imidž. Poleg tega je pravnik z uspešno kariero, v pravem trenutku na pravem mestu. Nekateri funkcionarji niso bili prav nič karierno uspešni, bili so 'samo' funkcionarji. Aleksander je zadel v polno, ko je začel združevati šibkejši del nogometne Evrope. Vsaka država ima en glas pri izvolitvi predsednika, in  tudi če bo kakšna velika država proti njegovi izvolitvi, na primer Nemčija, bo imela prav tako samo en glas.« Javno podporo mu je doslej izrazilo že 18 nacionalnih zvez od 55, potrebuje jih še deset, da bo imel absolutno večino.

Očitno pa se pomena te funkcije zaveda tudi naš premier Miro Cerar, saj je nedavno izjavil: »Mislim, da si Slovenija samo želi, da bi na tako pomembnem mestu imela svojega človeka, in mislim, da je Aleksander Čeferin zelo sposoben za prevzem takšne funkcije, ter mu želim srečo pri njegovi kandidaturi. Vsekakor jo podpiram.«

Zakaj je nogomet tako pomembna stvar, nam je razložil Aleksander Lucu: »Nogomet ureja prosti čas, ki bi ga drugače ljudje posvečali razmišljanju o revoluciji. Nogomet je vrhunsko orodje pametne politike. General Franco je uvedel nogomet tudi ob sredah, da moški srednjih let niso razmišljali o revoluciji. Na stadionih se zbirajo moški, stari od 20 do 50 let, in vse njihove misli so usmerjene v gol. In po tekmi gredo na pivo ter se napijejo. Ko pridejo domov, se še ljubijo z ženo, če imajo srečo. In potem so mirni in zadovoljni, država pa tudi.« Kakšna modra rešitev za mir na svetu! Aleksandru Čeferinu želimo vse najboljše pri opravljanju tako pomembne funkcije, saj bo z njo očitno prispeval tudi k miru na svetu, če se malo pošalimo. V resnici pa najbrž le malokdo ve, kako veliko moč in neformalni vpliv ima prvi človek evropske nogometne zveze, ki je v sezoni 2015/2016 ustvarila več kot tri milijarde evrov kumulativnih prihodkov in bo v prihodnji sezoni presegla 25 milijard evrov. Volitve bodo septembra. A že zdaj evropski časniki z milijonskimi nakladami pišejo o »Slovencu, ki bi lahko prinesel svež veter«.

OKVIR: Podpora družine, to je zame najpomembnejše. Aleksandra smo vprašali, ali ga je kaj strah velike odgovornosti in izpostavljenosti, ki ju bo prevzel z mestom predsednika tako velike organizacije, in ali ima dovolj energije zanjo: »Najprej je treba vedeti, da so volitve šele septembra, šele takrat se bo dejansko odločilo, kdo bo predsednik UEFA. Odgovornosti me nikoli ni bilo strah, izpostavljenost na mojo žalost ‘pride zraven’, imam pa dovolj energije, da bi, če bi bil izvoljen, zmogel. Vesel sem, ker me družina razume in podpira, to je zame najpomembnejše.«

OKVIR: Ljubeč mož je. Barbara Čeferin, Aleksandrova žena (izjavo nam je dala na dan njune 16. obletnice poroke):  »Aleksander ima izjemen socialni čut in čut za pravičnost, je ponosen, vztrajen, osredotočen, pogumen, izjemno predan družini, ljubeč mož in tati.«

OKVIR: Glasbeno pot sva končala tajno.  Rok Čeferin o svojem mlajšem bratu: »Ko sva bila z Aleksandrom še v osnovni šoli, so najini starši želeli, da se naučiva igrati neki inštrument. Izbrali so harmoniko, a sva jo zasovražila že na prvi pogled. Pri urah glasbe nisva pokazala ne nadarjenosti za glasbo ne prizadevnosti pri vadbi. Po nekaj mesecih mučenja harmonike in živcev staršev, ki so morali poslušati najino igranje in na govorilnih urah obiskovati nezadovoljnega učitelja glasbe, se je Aleksander spomnil, kako bi lahko rešila najin problem. Predlagal mi je, da med počitnicami harmoniko prodava in si izkupiček razdeliva. To sva v strogi tajnosti tudi naredila. Aleksander je harmoniko nekomu (še danes ne vem, komu) prodal. Po koncu počitnic je mama v hiši ni več našla. Nekako sva jo prepričala, da smo jo pozabili na morju, kjer smo bili na dopustu. Ni nama čisto verjela, vendar se je očitno tudi njej zdelo življenje brez harmonike v hiši lepše, zato ni pretirano vrtala v naju. Tako je bila najina glasbena pot končana.«

Zelo sem ponosen!
Peter Čeferin, Aleksandrov oče: »Zelo sem ponosen, ker je Aleksander dobil podporo za kandidaturo v velikem številu držav. Od nekdaj je imel velike organizacijske in vodstvene sposobnosti. Vedno, ko je kateri od članov družine kaj potreboval, se je obrnil na Aleksandra. Zato sva se s starejšim sinom Rokom tudi strinjala, da je v naši odvetniški družbi prevzel položaj predsednika upravnega odbora.«