Picerija Škufca na Prevaljah: več kot 40 let tradicije
Obiskali smo popolnoma prenovljeno picerijo Škufca, ki so jo poplave leta 2023 dobesedno odplaknile.
Tik pred koncem letošnje sezone izbora Špizza – Naj picerija Slovenije smo se s prav posebnim namenom podali na Koroško, skoraj na konec sveta. Sicer iz Ljubljane do Prevalj sredi Mežiške doline v resnici ni tako zelo daleč, če merimo zračno črto. A ker na Koroško vodi tako katastrofalno slaba cesta, ozka, dolga in zavita, da marsikdo zaradi nenadne slabosti obstoji že na drugem ostrejšem ovinku v Hudi luknji, je pot tja zoprna in dolga kot hudo leto. Razseljeni Korošci radi rečemo, da gremo čez goro k očetu, čeprav se v resnici peljemo po neskončnem kolovozu okoli kakšnih devetih gora. Gradnja za nas najpomembnejšega odseka hitre ceste med Velenjem in Slovenj Gradcem se namreč vleče kot tista od jare kače in steklega polža.
Nespremenjene recepture
Le malo daljša je zgodovina Ahacove hiše na Prevaljah iz leta 1798, ki je najstarejši ohranjen kulturni spomenik na Prevaljah in eden najstarejših na Koroškem. V tej hiši nasproti križišča, kjer se pot odcepi v hribovsko vas Leše, je bilo gostišče že od začetka. In je še danes! Leta 1980 sta namreč hišo kupila gostinski tehnik in slaščičarka iz Mozirja in Višnje Gore in v njej leta 1982 odprla slaščičarno. Po dveh letih se je slaščičarni pridružila še picerija, prva v Mežiški dolini, ki tako rekoč z istimi recepturami, a nadgrajeno ponudbo deluje še danes.
Tradicijo so prekinile le katastrofalne poplave, ko je 4. avgusta 2023 lokal dobesedno odplaknilo. In to komaj dva meseca po tem, ko je na izboru Naj picerija Slovenije po priljubljenosti (glas ljudstva) zasedla tretje mesto med vsemi picerijami v Sloveniji. Z jekleno voljo in obilno pomočjo prostovoljcev in prijateljev so ga popolnoma prenovili in natanko čez deset mesecev ponovno odprli. Zasijal je v novi podobi, a ponudba iz železnega repertoarja je k sreči ostala. Pice so ostale enake in stalni gostje s(m)o si glasno oddahnili.
Prve ne pozabiš nikoli
Zakaj? Številni prebivalci Mežiške doline smo se leta 1984 prav pri Škufci prvič srečali s pico, hrustljavo zapečeno v pekaču. Zapekla se je v naš praspomin in ostala kot nekakšna referenčna vrednost. Zato se je vsake toliko zahoče vsakemu klenemu Korošcu, vsaj malo naklonjenemu picam. Povedano drugače: lahko pokušaš dobesedno najboljše pice na svetu, a vsake toliko te premami okus po tisti prvi … Najboljše pri vsem tem je, da ni le slika v spominu, ampak si jo dejansko lahko privoščiš. In to na istem mestu kot prvič.
Pojasnilo za Nekorošce: zgodba je zelo podobna kot z ljubljansko picerijo Parma, ki je svoja vrata odprla natanko deset let prej.
Ime po vročekrvnih fantih
Kako se je sploh začela zgodba o prvi pici na Koroškem, nam je povedal Rafael Škufca, za prijatelje Rafi, sin omenjenih gostinskega tehnika in slaščičarke, ki je picerijo vodil dolga leta, zdaj pa jo počasi predaja sinovoma: »Mama je kot slaščičarka razvila prav posebno recepturo za testo, povsem enako, kot ga za pice uporabljamo še danes. Od nekdaj me sprašujejo za recept, a ga nisem povedal še nikomur.« Testo, ki ga danes pripravlja že tretja generacija družine, je povsem drugačno, kot smo ga vajeni pri običajnih vrstah pic. Je zelo mehko, bolj slaščičarske sorte, a seveda ne sladko.
Zanimiva je tudi zgodba z nadevi in imeni zanje. »Začeli smo s štirimi vrstami pic. Urška (po Uršlji gori) je klasična s paradižnikovo omako, šunko, sirom in gobicami, rudar ima dodano še jajce, leška (po vročekrvnih leških fantih) je poleg šunke in sira z domačo džuveč omako in pekočimi feferoni.
Omaka, brez katere ne gre
Posebnost pa je bila sadna pica z borovnicami, jabolki, ananasom … in sladkim smetanastim namazom namesto paradižnikove omake za podlago.« Marsikomu se to sliši čudno, a če jo imenujemo pita, gre pravzaprav za zelo okusno sladico.
Marsikdo je ob branju morda dvignil obrvi tudi ob omembi džuveča. Gre za premišljen odmerek okusne zelenjavne omake, ki se skupaj s feferonom na pico s klasično osnovo (pelati, sir, šunka) poda kot »budali klofuta«. Tako zelo, da so omenjeno omako zaradi pritiska gostov v svoj jedilnik vnesle še vse druge koroške picerije.
Danes je pri Škufci na voljo kakšnih 15 vrst pice, ampak so kombinacije in variacije neomejene. Pravzaprav je že kar navada, da dolgoletni stalni gostje, med njimi jih je veliko iz sosednje Avstrije, naročajo svojevrstne nadeve. »Skoraj za vsakogar točno vemo, kakšno pico bo naročil, vedno enako kombinacijo,« se smeji Rafi.
Pekači iz »fabrike«
Pri tem velja upoštevati, da so pice na voljo v treh velikostih: mini, maksi in družinska. Pečene so v okroglih pekačih, še vedno istih, ki so jih že pred dobrimi štirimi desetletji posebej zanje izdelali v Železarni Ravne. Pice so po obsegu resda nekoliko manjše, a zato nekoliko izdatnejše. Spet podobno kot v že omenjeni ljubljanski Parmi ali denimo pri Julči.
Znano dejstvo je, za znajo pravi poznavalci pice ceniti njene različne sloge in šole, tudi ali še zlasti tiste tradicionalne. Niso redki niti vrhunski mojstri dandanes priljubljene napolitanske pice, ki si ob privatnem obisku picerije radi privoščijo legendarno pico iz jeklenega pekača.
In tako je tudi s picami pri Škufci. Če tam pričakujete pico po zadnjih smernicah, niste na pravem mestu. Pice pri Škufci nikakor niso boljše ali slabše od drugih. So preprosto drugačne. Edinstvene. Skozi leta so postale del koroške dediščine.
Najbolj zgovorne so Rafijeve besede: »Naše pice so pač malo posebne, morda niso všeč vsakomur. Ampak naši gostje prihajajo in želijo točno takšno, našo domačo pico. Zato nikdar ne bomo delali drugačnih.« In prav je tako.
Sponzorirana vsebina
Berite brez oglasov
Prijavljeni uporabniki Trafike24 berejo stran neprekinjeno.
Še nimate Trafika24 računa? Registrirajte se
