Še enkrat bi bil rudar
Prejšnji konec tedna so velenjski rudarji na tradicionalnem Skoku čez kožo na Mestnem stadionu Velenje medse sprejeli 36 novincev. Čez kožo je ponovno skočila tudi generacija, ki je to prvič storila pred 60 leti. Tudi Anton Kovač iz Grč. Kot pravi upokojeni rudar, mu ni žal za leta, ki jih je preživel v rudniku. Še danes rad obuja spomine na marsikatero prijetno prigodo, a tudi na trdo delo, ki je značilno za rudarski poklic.
Približno trideset let po koncu službovanja v rudniku je Anton Kovač na velenjskem stadionu ponovno skočil čez kožo v isti rudarski uniformi kot prvič. »Skok čez kožo je tudi danes takšen, kot je bil takrat, ko sem prvič skočil. Le da smo bili pred 60 leti malo mlajši,« se je svojega prvega skoka spominjal nekdanji rudar, ki je z nami z veseljem delil nekaj prijetnih rudarskih spominov. Na primer tega, da so rudarji med čakanjem na prevoz na površje peli. »Včasih je bilo vroče, da smo bili čisto mokri, spet drugič mrzlo, da smo imeli čisto trde brke. Pri tem smo peli domače pesmi.«
Z leti, ko je pridobil nekaj rudarskih izkušenj, je postal rudarski nadzornik. Če bi še enkrat izbiral poklicno pot, bi se zagotovo še enkrat odločil za rudarja, čeprav na začetku ni bilo lahko. »Naporno je bilo, ko sem začel delati v rudniku. Bil sem drobižek. Je pa bilo veselo in sproščeno. Bolj, kot je zdaj.«
V velenjskem rudniku je delal od leta 1963 do 1990. Stike z nekdanjimi sodelavci še vedno vzdržuje. »Dobivamo se na srečanjih in izletih. Vsako leto gremo jeseni skupaj na morje v Izolo za nekaj dni. Enkrat na mesec gremo tudi v hribe.« (Foto: Andraž Purg)
Celoten prispevek preberite v aktualni številki Novega tednika, ki je izšel 6. 7. 2023.
