Arhiv NTRC

Metoda izvira iz Indije. Zaradi učinkovitosti, enostavnosti in predvsem opaznega napredka se je hitro razširila po vsem svetu. Po svetu trenutno uspešno deluje 925 podružničnih centrov. Od leta 2014 je program prisoten tudi v Sloveniji, kjer deluje 14 centrov, ki jih obiskuje več kot 500 otrok. Vodja Brainobrain programa v Celju, tudi nosilka podružnice in licencirana trenerka, je Svetlana Lazović. »Pot, ki sem jo utirala v Celju, ni bila ravno lahka. Na prvo predstavitev programa v Osrednji knjižnici Celje sta prišla moj partner in moja prijateljica ter dve babici, ki sta po naključju zatavali do nas,« se spominja začetkov, ko še nihče ni vedel, kaj Brainobrain je in kakšne so možnosti in prednosti, ki jih ta metoda dela prinaša. »Veliko staršev je na začetku precej dvomilo v program in so čakali leto, dve, preden so se odločili za vpis. Pri vpisu so mi povedali, da so vmes ves čas spremljali otroka od sodelavca, znanca ali celo sorodnika in so se najprej želeli prepričati o rezultatih. Kljub začetnemu dvomu in zadržanosti sem začela sodelovati z izjemno skupino otrok in staršev, ki so imeli zaupanje vame in v to, kar počnemo,« pravi Lazovićeva.

Ta skupina otrok, ki je tako kot Svetlana orala ledino na področju Brainobrain izobraževanja, danes predstavlja prvo generacijo, ki je v Celju uspešno končala vseh deset stopenj programa, celotno BOB-akademijo. »Seveda smo imeli vmes kar nekaj preizkušenj, a smo z vsemi uspešno opravili,« zadovoljno in ponosno pove mentorica in trenerka. Tudi sama se je z otroki večkrat znašla na razpotju, ko se je bilo treba odločiti, kako naprej. Kot pravi, je bilo prelomnic kar nekaj. Pomembno je predvsem to, da so uspešno pripluli na cilj. »Od porodniškega dopusta do padca motivacije, nepredvidenih izpisov in potem združevanja skupin ter ponovnega postavljanja skupinske dinamike, izzivov je bilo veliko. Ampak vse to so čisto življenjske okoliščine in otroke sem vedno spodbujala, naj se čim prej navadijo na nepredvidljivosti, ki jih prinaša življenje. Tako kot pravi eden od izrekov iz sklopa nevrolingvističnega programiranja, ki je vpeto tudi v naš program: ›Tisti, ki premore največ prožnosti v razmišljanju, najde največ rešitev, ko naleti na izziv.‹ Posledično se v življenju bolje znajde. In to je tudi glavni namen vsega – opremiti otroke z veščinami, ki jim bodo olajšale življenje.

Razvijanje osebnosti

Ob tem je Svetlana Lazović izpostavila, da so otroci v času izobraževanja poleg znanj, sposobnosti zbranosti in izjemne osredotočenosti, sposobnosti vizualizacije dolgih kolon števil in hitrega računanja ter okrepljenega spomina vzporedno razvijali tudi svojo osebnost. »Ti otroci so razvili izjemen čut za odgovornost, tako zase in svoja dejanja kot tudi do ostalih otrok. Naučili so se doslednosti, discipline, vztrajnosti. Razvili so samozavedanje in samozavest. Prvi sklop veščin jim pomaga v šoli, pri učenju, ki mu zdaj lahko posvetijo manj časa, saj si stvari hitreje in predvsem na drugačen način zapomnijo. Drugi sklop je pomemben za življenje,« razlaga. »Ta skupina otrok namreč razume, da brez vloženega truda ne bo rezultatov ter da uspeh ni nekaj, kar samodejno pade z neba. Večina današnjih otrok je na tem področju precej podhranjena in živi v oblakih.«

Ko se uči vsa družina

Kot pravi prva celjska BOB-trenerka Svetlana Lazović, se morajo ob vpisu tako otroci kot starši zavedati, da je Brainobrain družinski šport: »To pomeni, da je vsaj eden od staršev dokaj aktivno vpleten v program. Tukaj ne mislim zgolj na logistiko, temveč na starševsko podporo, ko ne gre vse, kot bi si želeli, ter nenazadnje tudi na pripravljenost, da se starši naučijo kaj novega. Najlepše je, ko petletnik uči starše, kako se računa z abakusom. Večina staršev se z metodo sreča prvič, otroci pa kar sijejo od ponosa, saj so tudi sami prvič v vlogi, ko lahko podučijo svoje starše o nečem novem. Si predstavljate, kakšen dober občutek je to? Kasneje gre tudi za čisto konkretno pomoč pri dolgih narekih računov, ko pri otrocih razvijamo vizualizacijo števil tako, da dobijo možgani informacijo izključno po slušni poti. Tako so naši možgančki prisiljeni razviti slikovno predstavo, otroci pa potrebujejo največ vaje ravno na tem področju.«

Z napredkom se stopnjuje težavnost

Intenzivnost in zahtevnost programa se od stopnje do stopnje stopnjujeta. »Tako na začetni stopnji najprej spoznamo osnove abakus metodologije, na naslednji stopnji si prehod na vizualiziranje števil olajšamo s pomočjo mentalne kartice, na tretji stopnji že intenzivno računamo s pomočjo mentalne aritmetike, priključi se tudi množenje, na četrti stopnji se naučimo še deljenja,« premike znotraj programa povzame trenerka in razkrije, da si otroci na tretji in četrti stopnji pri računanju še vedno pomagajo z abakusom, ob prehodu na peto stopnjo programa pa v celoti preidejo na računanje zgolj s pomočjo mentalne aritmetike. »Od pete stopnje se urimo tudi v hitrosti računanja in sprejemamo vedno težje izzive. Vizualiziramo več abakov hkrati, računamo po nareku in zraven glasno beremo ali pojemo.«

Kot še pove Lazovićeva, je najbolj prelomna točka prehod s četrte na peto stopnjo programa. Ravno s prehodom na mentalno aritmetiko se začne »pravi Brainobrain«. »Na peti stopnji se tudi hitro pokažejo vse morebitne luknje, zato je treba takrat res ugrizniti v delo in premostiti vse ovire. Večina otrok, ki se prebijejo skozi prvih pet stopenj, vztraja do konca,« pove in ponosno doda, da bo ob koncu letošnjega šolskega leta BOB-akademijo, kot tudi pravijo programu, končala že druga generacija učencev.

Kako naprej, ko pade motivacija?

Razumljivo in povsem pričakovano je, da bo otrok kdaj izgubil zanimanje in motivacijo za delo, pravi sogovornica, ki je prepričana, da je razgibana skupinska dinamika v povezavi s predanim trenerjem najboljši motivator. Seveda je podpora staršev ključna. »Trenerji moramo biti dovolj tenkočutni, da znamo ›brati podnapise‹ in začutiti spremembo v čustvenem stanju otroka. Tako lahko pravočasno zaznamo upad motivacije, ki je nekaj povsem normalnega. Brainobrain je tek na dolge proge in na začetku je treba trdo delati, da pridemo do prvih rezultatov,« še pove in razkrije, da so prvi rezultati vidni že relativno hitro, nekje v razponu treh do devetih mesecev, odvisno od otroka in truda, ki ga vlaga. »Pomembna je redna vaja, po možnosti vsak dan 10 do 15 minut. Redna vaja je namreč tista, ki prinaša rezultate, in ne tedenska vaja, po možnosti v večernih urah dan pred našim treningom. To je najboljša pot, da se otroku vse skupaj priskuti,« je iskrena. Za takšno doslednost sta potrebni disciplina in notranja motivacija. »Vemo, da je to najtežje razviti, a se vsekakor da. Seveda je to nemogoče brez podpore staršev, saj preživijo največ časa s svojimi otroki.«

»Upad motivacije je nekaj povsem normalnega, treba se je le pravilno odzvati in seveda hitro opaziti, da se nekaj dogaja. Najslabše je, da damo otroku znak, da lahko že ob prvi priložnosti, ko se mu ›ne ljubi več‹, kar vrže puško v koruzo. Presenetljivo veliko se da rešiti s pogovorom. Iskrena komunikacija med trenerjem, otrokom in starši je po mojem mnenju ključ od uspeha. Na silo se seveda ne da nič doseči, četudi bi šlo, bi bili ti rezultati vprašljive vrednosti.«

Preberite več v Novem tedniku