Nik Jarh

Tisti, ki Toma Drolca dobro poznajo, pravijo, da je v hribih drugačen kot v dolini. »Res je. Gore in narava nasploh me pomirjajo, sproščajo in navdihujejo obenem,« pravi Kamničan, ki zadnja leta živi v Šoštanju. Pred enajstimi leti je postal oskrbnik planinskega doma na slikovitem Smrekovcu, ki ga radi obiskujejo ljubitelji pohodništva in narave, tudi iz tujine. Kot poudarja, je smrekovško pogorje, ki je edino v Sloveniji vulkanskega izvora, najlepše v zimski belini. Turni smučar, gorski kolesar, veslač, jadralni padalec, gorski reševalec in alpinist, ki je sodeloval pri dveh odpravah prijatelja Tomaža Humarja v Nepalu, je po srcu predvsem naravovarstvenik.

Iz Kamnika ga je v Šoštanj pripeljalo delo, saj ima svoje podjetje Višinski in je višinska dela pogosto opravljal v Termoelektrarni Šoštanj. Tako zaradi službe kot tudi zaradi konjičkov je pogosto visoko nad tlemi, zato domnevam, da z vrtoglavico nima težav. »Ne, ne, od višine se mi ne zvrti,« doda hudomušno.

Očarljiva Komna

Kot sedemletnik je šel z očetom prvič v hribe. Povzpela sta se na Komno. »Nikoli ne bom pozabil, kako so me očarali Komna in Sedmera jezera. To je bila ljubezen na prvi pogled, ki še traja. Vsak konec tedna sem očeta nagovarjal, da sva hodila po Kamniško-Savinjskih Alpah. Opazil je, kako navdušen sem, zato me je včlanil v Planinsko društvo Kamnik. To je bil čas, ko so na Kamniškem sedlu planinci prostovoljno gradili planinsko kočo. Tudi midva z očetom sva pomagala,« se spominja začetkov prijateljevanja z gorami. V Planinskem društvu Kamnik je bil zelo prizadeven, zato je postal načelnik mladinskega odseka. Ko je bil star sedemnajst let, se je priključil alpinistični šoli alpinističnega odseka v kamniškem planinskem društvu.

Nik Jarh

Prijetna občutja

Kaj ga tam zgoraj najbolj privlači? »V gorah najdem mir, sprostitev, radost in navdih. V tem okolju se počutim domače. V srednji šoli mi je mama, ko sem bil siten ali nejevoljen, pogosto rekla, naj grem v naravo, v hribe oziroma gore. Vedela je, da se bom od tam vrnil pomirjen. Tisti, ki me dobro poznajo, vedo, da sem v dolini drugačna osebnost kot v hribih. Tam zacvetim, ponovno zaživim.«

Veliko gora pri nas je preplezal. Zadnje čase ga vleče v Karnijske Alpe, gorstvo v Južnih apneniških Alpah na Vzhodnem Tirolskem in Koroškem ter v Furlaniji – Julijski krajini. »Vlado Habjan je pred časom izdal alpinistični vodnik po Karnijskih Alpah, ki me je navdušil. Tamkajšnje gore so bolj divje in niso tako dosledno markirane oziroma označene kot pri nas. Tudi na turno smučanje se rad zapeljem tja.«

Tomažev prijatelj

S pokojnim alpinistom Tomažem Humarjem sta stkala prijateljstvo že v mladosti. Ko je Humar leta 1999 v Nepalu preplezal južno steno Daulagirija, ki je z 8.767 metri nadmorske višine sedma najvišja gora na svetu, sta mu s Cenetom Verčičem pomagala pri sestopu. »Oskrbela sva ga s hrano in z opremo. Ta Humarjev alpinistični podvig je bil medijsko odmeven,« je pojasnil in dodal, da ga je zelo pretresla Tomaževa smrt, ko je leta 2009 izgubil boj z mrazom in s poškodbami na Langtang Lirungu.

Nik Jarh

»Ravno te dni mineva 16 let od Tomaževe smrti. Bil je svojstven alpinist in zanimiv sogovornik. Svoje alpinistične podvige je nemalokrat komentiral tudi skozi duhovno prizmo. Najprej mu je medijska prepoznavnost prijala, kasneje ga je začela bremeniti,« niza spomine na svojega prijatelja iz odraščajočih let.

Smrekovški pisker

Šoštanjčani Toma Drolca poznajo predvsem kot oskrbnika planinskega doma na Smrekovcu. Najvišji vrh na smrekovškem pogorju je na 1.577 metrih nadmorske višine, planinska koča je 200 metrov nižje. »Kmalu zatem, ko sem se preselil v Šoštanj, se je pokazala priložnost, da sem prevzel vlogo oskrbnika planinskega doma, za katerega je vrsto let skrbel Viktor Povsod – vsi ga kličejo Fika. Je zelo poseben in duhovit človek. Povedal mi je, da se namerava upokojiti, zato sem napisal prošnjo planinskemu društvu, ki upravlja planinski dom, da sem pripravljen nadaljevati Viktorjevo delo.« Pri upravljanju planinskega doma, v katerem je 53 ležišč, mu pomagajo družinski člani, študenti in upokojenci.

»Znani smo po zelo okusnem borovničevem zavitku, saj na Smrekovcu rastejo borovnice. Mnogi obiskovalci hvalijo tudi naš smrekovški pisker – tako smo poimenovali ričet, ki ga pripravljamo na svojstven način. Gostom pripravimo tudi druge jedi, nekateri prihajajo na Smrekovec tudi zaradi slastnih pic, ki sicer niso tipična planinska jed,« doda smeje.

Nik Jarh

Gosti z Nove Zelandije

Planinski dom na Smrekovcu je odprt celo leto, a največ obiskovalcev pride od začetka junija do konca septembra. »Zadovoljen sem, ker dom nikoli ne sameva, obiskan je v vseh letnih časih. Prevladujejo planinci in pohodniki, ki jeseni radi nabirajo gobe in borovnice, pozimi uživajo v miru in čarobni zimski idili. Prihajajo tudi turni smučarji in drugi rekreativci,« pojasni in doda, da prirejajo družabne dogodke, tudi silvestrovanja. »Vsako leto konec septembra, to je v času šoštanjskega občinskega praznika, organiziramo Dan Smrekovca, na katerem se zberemo člani planinskih društev Šoštanj, Velenje, Ljubno in Črna na Koroškem.«

Ker je koča na Smrekovcu na slovenski planinski poti, ki je speljana od Maribora do Ankarana, jo poznajo tako planinci iz drugih koncev Slovenije kot tudi tujci. »Pri nas so se ustavili gosti iz različnih koncev sveta, tudi iz Amerike, Avstralije, Nove Zelandije.«

Temeljita prenova

Zob časa je kočo na Smrekovcu že dodobra načel. Zgrajena je bila leta 1953. »Ko sem jo prevzel, je bilo v njej težko vzdrževati primerno temperaturo. Za ogrevanje so bili na voljo štedilnik, kamin in krušna peč. Želel sem zagotoviti učinkovit način ogrevanja, zato sem se s svojim podjetjem prijavil na evropski razpis za energetsko prenovo stavbe. Kar dve leti sem se posvečal predvsem prenovi planinskega doma.«

Pravi, da je z vgradnjo toplotne črpalke ogrevanje prostorov odslej bistveno lažje, v vseh sobah so radiatorji, tudi voda je ogrevana. Na strehi so paneli s sončnimi celicami. »V prispodobi pogosto pravim, da sem planinsko kočo pripeljal iz prejšnjega tisočletja v novo tisočletje. Na daljavo lahko vklopim toplotno črpalko. S pomočjo aplikacij lahko preverim, koliko električne energije so proizvedle sončne celice ter kakšno vreme in temperature so na Smrekovcu.«

Nik Jarh

Odpadki ne sodijo v naravo

Kot naravovarstvenik pogosto poudarja pomen spoštljivega odnosa do naravne dediščine. Prizna, da nas na tem področju čaka še veliko dela. »Če se mi je pred leti zdelo, da smo precej dobro osveščeni, saj so obiskovalci gora znali počistiti za seboj in so smeti odnašali v dolino, sem zadnje čase ponovno nezadovoljen. V času korone so v hribe začeli zahajati tudi tisti, ki pred tem niso. Opozarjati jih je bilo treba, da odpadna embalaža ne sodi v naravo. Ne morem verjeti, da po travnikih in gozdovih, tudi v nasadih borovnic, puščajo plastenke in druge odpadke,« se čudi Tomo, ki je pri šestnajstih letih opravil izpit za gorskega stražarja oziroma naravovarstvenika, zato je toliko bolj kritičen do tovrstnega početja »Smrekovec je edino pogorje vulkanskega izvora v Sloveniji, zato ima drugačno strukturo tal in drugačno rastje.«

Naj prevlada zdrav razum

Prizna, da z nelagodjem spremlja vojne po svetu, a kljub temu verjame v poštenost človeka in strpno sobivanje. »Upam, da bo v svetu vendarle prevladal zdrav razum. Kopičenje sovraštva ni pravi odgovor na izzive današnjega časa. Zato menim, da je toliko bolj pomembno, da v teh zahtevnih časih ostajam zvest sebi. Da s svojim početjem ne ogrožam drugih ljudi. Strpnost in spoštovanje do vsega in vsakogar me vodita skozi življenje,« še doda sogovornik, ki ga ponovno mika, da bi odšel v Himalajo.