Andraž Purg

Veselila sem se pogovora z njim, ki je trajal dlje, kot sem predvidevala. Začutila sem, kako s v njem prepletata vedrina in otožnost. Povedala sem mu, da sem ju pred leti spremljala na televizijskih zaslonih in se smejala humorju, ki sta ga kot Strašna Jožeta soustvarjala s pokojnim Jožetom Krajncem. »Z Jožetom sva prijateljevala štiri desetletja. Njegova smrt me je zelo prizadela, zato sem se zadnje leto zadrževal predvsem doma,« je priznal. Pogosto sem slišala pohvale na račun njegovega zdravniškega dela. To je tisti kirurg, ki otroškim bolnikom na čaroben način raztaplja morebiten strah, so povedali njihovi starši. »Veste, niz naključij ustvarja moje življenje. Po naključju sem izbral zdravniški poklic, po naključju sem prišel na televizijske zaslone in po naključju sem pri sebi odkril raka na pljučih,« je povedal novopečeni upokojenec, ki se zadnje čase najraje zadržuje v kuhinji, kjer svoje domače razvaja s pripravo raznovrstnih jedi.

Podgora pod Goro Oljko je njegov domači kraj. Spominja se, kako je v predšolskih letih spremljal mamo, ki je odhajala obirat hmelj. Takrat je bilo v Šmartnem ob Paki veliko hmeljarjev. »Pogosto sem bil moker, saj je med obiranjem hmelja z listov drsela jutranja rosa.« Živeli so v zelo skromnih razmerah. Njegov oče je bil izučen čevljar, a je delal kot zidarski pomočnik. »Umrl je, ko sem bil star 17 let. Mama je bila delavna, srčna in bistra ženska. Kljub pomanjkanju sta starša poskrbela, da sva s starejšo sestro odraščala v zdravem okolju,« pravi Jože, ki je družinsko hišo zgradil ob stari domačiji. Redno jo vzdržuje, zato spomini na otroštvo pogosto privrejo na površje, pravi.

Bili ste zelo uspešen učenec in dijak. Menda vas je mikal učiteljski poklic, a ste se odpravili na informativni dan na Akademijo za gledališče, radio in televizijo (AGRFT) v Ljubljano, a do nje niste nikoli prispeli. Zakaj ne?

Zaradi naključja. Res sem se nameraval udeležiti informativnega dneva na AGRFT. Ker nisem imel pojma, kje je fakulteta, sem sedel na prvo »trolo«, na kateri sem naletel na kolege, ki so šli na medicinsko fakulteto. Bolj v šali kot zares sem se odločil, da se jim bom pridružil. Predstavitev študija medicine me je navdušila. Ko sem se vrnil domov, sem mami povedal, da bom študiral medicino. Ni bila ravno navdušena, ker se je dobro zavedala, kako težak študij je to. Prav tako ne moja profesorica kemije, ki je bila prepričana, da bi bil dober učitelj.

Morda bi bili izvrsten poklicni igralec. Prvič ste na odrske deske stopili v drugem razredu osnovne šole v šolskem gledališču v Šmartnem ob Paki. Spomini na tisto vlogo niso najbolj prijetni, pravite.

Igral sem lik Primoža in sem moral ves čas jokati. Veliko lepši spomini me vežejo na vlogo Kekca. Gledališče sem vzljubil, zato sem mu ostal zvest v srednješolskih in študijskih letih ter tudi kasneje. Ustanovili smo Gledališče pod kozolcem (GPK) in ustvarjali pod mentorskim vodstvom celjskega gledališkega igralca in režiserja Bogomirja Verasa. GPK je bil takrat med najboljšimi v Sloveniji. Gostovali smo v številnih evropskih državah in takratni Jugoslaviji. Med študijem sem se tudi po dvakrat na teden vozil iz Ljubljane na vaje. Pogosto so gledališki prijatelji zbirali denar za moje avtobusne vozovnice.

Andraž Purg

Študij medicine ste končali leta 1984 in opravili specializacijo iz splošne kirurgije. Vrsto let ste vodili otroški kirurški oddelek, dve desetletji ste bili predstojnik otroške kirurgije v celjski bolnišnici. Opravili ste podiplomski tečaj iz otroške travmatologije v Baslu in v otroško kirurgijo uvajali novosti.

Otroški kirurški oddelek smo v času mojega predstojništva preimenovali v otroški oddelek kirurških strok, saj smo želeli vse kirurške stroke združiti pod eno streho. Ukvarjal sem se z otroško poškodbeno kirurgijo, v katero sem po izobraževanju v Baslu uvedel metodo intramedularnih fiksacij zlomov dolgih kosti. Začeli smo tudi uvajati nekatere druge maloinvazivne kirurške posege pri otrocih. To je pomembno prispevalo k razvoju otroške kirurške prakse pri nas. Leta 2007 sva s Silvom Lipovškom podala pobudo za ustanovitev Sekcije kirurgov otroške kirurgije pri Slovenskem zdravniškem društvu (SKOK). Pri tem je nesebično sodelovala tudi kolegica Diana Gvardijančič iz UKC Ljubljana ob podpori številnih mladih kolegov iz vse Slovenije. Začeli smo si prizadevati za razvoj otroške kirurgije kot samostojne stroke v Sloveniji. Krepili smo stike z mednarodnim strokovnim okoljem, sodelovali na evropskih in svetovnih kongresih otroške kirurgije. Takrat je bila celjska bolnišnica edina, ki je v Sloveniji imela samostojni otroški kirurški oddelek, ki ga žal danes ni več.

Zakaj?

Takratno strokovno vodstvo dejavnosti otroške kirurgije kot samostojne stroke ni bilo naklonjeno, prav tako ne samostojnemu oddelku otroške kirurgije. Zato so trije kolegi odšli iz bolnišnice in nadaljevali delo v Mariboru oziroma Ljubljani. Ob podpori omenjenih kolegov so nadaljevali z delom in uveljavljanjem otroške kirurgije kot samostojne stroke v Sloveniji. Predsedovanje SKOK je za dva mandata prevzela moja nekdanja sodelavka Milena Senica in tako smo prav letos postali polnoletni. V teh dneh je bil v Mariboru drugi slovenski kongres otroške kirurgije z mednarodno udeležbo. Najbolj me veseli, da imamo v državi dva nova specialista otroške kirurgije, ki sta specializacijo opravila pri nas v Sloveniji.

Slišala sem, da so vas imeli otroški bolniki zelo radi.

V zdravniški karieri mi je bilo v največje zadoščenje, da sem z otroki uspel vzpostaviti pristen stik in da se me niso bali. Zanje sem bil Jože, lahko so me tikali. Obravnava otroških bolnikov terja od zdravnika poseben pristop. Zelo pomembno je tudi, da vzpostaviš primerno komunikacijo z njihovimi starši. Če nimaš empatije, ne moreš dobro opravljati tega poklica. Toplo mi je pri srcu, ko me kakšen nekdanji bolnik ustavi na cesti in mi pove, da mi je hvaležen za uspešen operacijski poseg oziroma zdravljenje. To so danes že odrasli ljudje. Pred leti me je nek moški na ulici pozdravil, dvignil je hlačnico in mi pokazal nogo. Takoj sem se spomnil njegove poškodbe. Pri padcu z motorja si je tako hudo poškodoval stegnenico, da smo mu z operativnim posegom komaj rešili nogo. Ob najinem srečanju je ponovno izrazil hvaležnost.

Andraž Purg

Mnogi se še spomnimo hude prometne nesreče, ki se je v Šmartnem ob Paki zgodila maja 1999. V trčenju vlaka in šolskega avtobusa so ugasnila štiri otroška življenja. Otroke, ki so bili udeleženi v prometni nesreči, so prepeljali v celjsko bolnišnico na vaš oddelek. Med njimi je bil tudi vaš sin.

To je bila res pretresljiva izkušnja. Ko smo v bolnišnici prejeli obvestilo o hudi prometni nesreči, sem vedel, da je v njej udeležen tudi moj sin. Nisem vedel, kako je z njim. Negotovost je bila ubijajoča. A sem kot zdravnik moral ohraniti mirno kri, da sem lahko otrokom učinkovito pomagal. V tej prometni nesreči so umrli štirje enajstletni učenci. Moj sin je bil lažje poškodovan. Na vlaku, ki je bil udeležen v nesreči, je bila moja hči. K sreči ni bila poškodovana.

Kot pravite, ste v svoji zdravniški karieri nemalokrat obravnavali tudi otroke, ki so bili žrtve fizičnega in psihičnega nasilja. Kako ste se odzivali na to?

To so senčne in boleče plati mojega poklica. Še danes v sanjah podoživljam ta pretresljiva doživetja. Nikoli ne bom pozabil hudo poškodovanega otroka, ki sta ga starša vrgla skozi okno. Na trupu enega od otrok smo opazili odtise cigaretnih ogorkov. Grozno! In takšnih primerov ni bilo malo. Globoko se mi je vtisnila v spomin tudi deklica iz zelo revne družine, ki ni imela svojih igračk, zato je s sabo v bolnico prinesla rumen škorenj in ga stiskala k sebi tako kot drugi otroci svoje plišaste igračke. Spomnim se fantka, ki smo mu odkrili raka na kosti stegnenice in smo ga napotili na nadaljnjo zdravstveno obravnavo v Ljubljano. S to hudo diagnozo smo seznanili njegova starša, njemu pa smo rekli le, da bo moral v Ljubljano. »Mami, v Ljubljano bom šel. Končno bom videl Ljubljano,« ji je povedal z radostjo v očeh.

Foto: osebni arhiv

Poleg zdravniškega dela je vaše življenje zaznamovalo tudi ljubiteljsko Gledališče pod kozolcem. Poznavalci gledališke igre pravijo, da imate prirojen smisel za odrski nastop in sposobnost ustvarjanja komičnih likov, zato ste leta 2004 prejeli nagrado Sklada Staneta Severja za življenjsko delo.

Severjeve nagrade sem se res zelo razveselil. Gledališka igra me je osrečevala in izpopolnjevala. V predstavah, kot so Veseli berači, Na njeni travi, Županova Micka, Divje svinje, Bližina človeka in Najbolj nori dan sem igral raznolike vloge. Uprizarjali smo predvsem komedije. Enkrat sem se preizkusil tudi v režiji otroške predstave Rdeča kapica. Posebno mesto v mojem srcu ima predstava Prihranjeni dolar, ki sva jo s pokojnim prijateljem Jožetom Krajncem odigrala več kot 150-krat na gostovanjih po vsej Sloveniji, tudi v Švici, Avstriji in Srbiji. S to predstavo sva zastopala Slovenijo na jugoslovanskem srečanju amaterskih gledališč Abrašević v Valjevu. Prejela sva zlati znački za gledališko igro.

S pokojnim prijateljem Jožetom Krajncem sta bila humoristični tandem pod imenom Strašna Jožeta. Nastopala sta na Televiziji Slovenija v oddaji Na zdravje in kasneje v oddaji Raketa na Planet TV. Njegova smrt vas je, kot pravite, močno prizadela.

Najino prijateljstvo je bilo res pristno in močno. Jože je umrl julija lani, aprila je dopolnil 71 let. Z njegovim odhodom je za vedno umrl del mene. Njegova smrt je bila šok za vse, saj ni imel večjih zdravstvenih težav. Nek večer mu je postalo slabo, hitro so mu prinesli kozarec vode in kmalu zatem je umrl. Najino prijateljstvo je trajalo 40 let, z njim sem preživel več časa kot s svojo ženo. In v vsem tem času, verjemite mi, se nisva niti enkrat sprla ali si izrekla žal besede. Zavedam se, da je bilo najino prijateljstvo dragocen privilegij, ki ni dan vsakomur. Hvaležen sem za to.

Jože je bil nekaj časa urednik na Televiziji Slovenija. In neko nedeljsko popoldne vas je presenetil s prav posebnim povabilom, kajne?

To je bilo še eno od številnih naključij v mojem življenju. Na nacionalni televiziji je bila takrat ob nedeljah zvečer zelo gledana razvedrilna oddaja, v kateri je bila rubrika pripovedovanja »vicev«. V njej sta se vsak teden pomerila po dva kandidata, gledalci so z glasovanjem izbrali zmagovalca, ki se je uvrstil v nadaljevanje tekmovanja. Neko nedeljo me je kmalu po kosilu poklical Jože in me prosil, da bi sodeloval v tej televizijski oddaji, saj je eden od pripovedovalcev »vicev« tik pred zdajci odpovedal sodelovanje. Iskal je nadomestilo zanj in se je spomnil name. Nisem veliko okleval. Odpeljal sem se v Ljubljano, povedal »vic« v oddaji in zmagal. Kot zmagovalec sem se prebijal iz oddaje v oddajo ter postal končni zmagovalec. Zato so me na TV Slovenija povabili k nadaljnjemu sodelovanju v paru z Jožetom Krajncem. Tako sem v naslednjih letih spoznal veliko zanimivih ljudi, ki so prihajali kot gostje v oddajo. Med drugim sem se srečal z izjemnim zamejskim pisateljem Borisom Pahorjem. Takrat sem dojel, da so zares veliki ljudje preprosti. In da je v tej preprostosti njihova veličina. To so bila kratka, a zame dragocena srečanja.

Andraž Purg

Pogosto slišim, da so komiki v zasebnem življenju dolgočasni. Prikimavate?

To je res. (smeh) No, saj znam tu in tam tudi doma ustvariti zabavno vzdušje. Moji ženi so večkrat rekli, da je lahko srečna, ker ima ob sebi tako duhovitega moža. Ona pa je pripomnila: »Kar odpeljite si ga domov!« (smeh)

Za vami je nešteto javnih nastopov, a v svojem bistvu ste, kot pravite, samotar.

Znana astrologinja Meta Malus, sestra moje tašče, je pregledala mojo natalno astrološko karto in mi rekla, da sem v svojem bistvu samotar. In je imela popolnoma prav. V gneči ljudi sem se vedno počutil nelagodno. Tudi ko sem stopil na oder v dvorani, polni ljudi, sem moral zbrati dovolj energije, da sem premostil ta nelagoden občutek. A sem potem na gledališkem odru vedno užival, ker je osvetljen samo oder, v dvorani pa je tema. Da mi prija samota, sem dojel že v odraščajočih letih. Pogosto sem užival na travniku nad domačo hišo in pasel ovce. V miru in tišini sem lahko preživel ure in ure.

Vas še vabijo na nastope v vlogi humorista?

Prejel sem povabilo za televizijsko sodelovanje, a sem ga vljudno odklonil. Po Jožetovi smrti sem se zaobljubil, da ne bom nikoli več nastopal kot humorist. Strašna Jožeta sva bila dva! In tako naj ostane.

Pred štirimi leti ste po naključju odkrili, da imate rak pljuč.

In sva ponovno pri naključjih, ki zaznamujejo moje življenje. Če ne bi imel težav s križem, danes zagotovo ne bi bil več med živimi.

Ne razumem.

Zaradi spinalne stenoze oziroma zoženja hrbteničnega kanala so se bolečine v križu stopnjevale. Naročen sem bil na operacijo, pred tem sem moral opraviti še slikanje pljuč. Bolj v šali kot zares sem po slikanju inženirja vprašal, ali na sliki mogoče vidi kakšno okroglo senco. »Da, res je nekaj,« je odvrnil, in ko sem sliko pogledal, sem rekel: »Da, imam ga.« Šok! Sam sebi sem diagnosticiral pljučnega raka. Veste, ko smo zdravniki v vlogi bolnika, nam je veliko težje, ker vemo, za kaj gre in vsaj približno, kaj nas čaka.

Andraž Purg

Kako ste se zdravili? Kako se počutite danes?

Zdravljen sem bil operativno z resekcijo pljuč. Ubadam se še z nekaj težavami, ampak ni prehudo. Kot kaže, je dr. Bitenc opravil dobro delo, za kar sem mu iskreno hvaležen. Prav tako pulmologinji dr. Jasni Furst, ki me je rešila.

Se je tudi kdo od vaših otrok odločil za zdravniški poklic?

Ne. Žena, ki je po izobrazbi slovenistka in je učila na l. gimnaziji v Celju, je imela očitno večji vpliv nanju. (smeh) Tudi sin je slovenist, študiral je tudi primerjalno književnost, prav zdaj pripravlja doktorat. Hči je končala dva študija – prevajalstvo in kadrovski menedžment. Oba z družino živita v Ljubljani. Sem ponosen dedek vnuka Vilija in vnukinje Žive. Žena se je pred kratkim upokojila. Njene upokojitve se je najbolj razveselila hči, saj ima zdaj babi večkrat čas za varstvo vnukov. Vili je star devet let, igra trobento in je navdušen športnik. Vnukinja Živa je stara dve leti, zelo rada pleše in poje.

Je res, da si zdaj, ko ste v pokoju, pogosto nadenete kuhinjski predpasnik?

Res je, saj rad kuham. Moji domači me vedno pohvalijo, ko pripravim govedino na azijski način – v sladko-kisli marinadi. Pravijo ji »atova kitajska«. Tudi pri pripravi drugih jedi uživam. A ne le v kuhinji, delo prav tako najdem na vrtu in pri hiši. Ker sem bil v mladosti edini moški pri hiši, sem se lotil različnih del. Občasno sem kaj pozidal, polagal ploščice, se ukvarjal z lesarstvom, napeljeval sem celo elektriko … Ko pa je bilo dela konec, sem vzel v roke harmoniko in si kaj zaigral. Bolj zase, da ne bi bilo kritike. (smeh)

V mladosti ste trenirali nogomet. V smučanju ste tekmovali z legendarnim Bojanom Križajem.

Tega državnega smučarskega tekmovanja v gimnazijskih letih na Golteh ne bom nikoli pozabil. Bojan Križaj je imel startno številko 3, jaz pa 103. Ker sem v veliki tekmovalni ihti zapeljal v ogromno luknjo, sem v trenutku ostal brez smuči, palic in očal. Gledalci ob progi so rekli, da me ni bilo videti iz tiste luknje, kar me glede na mojo velikost ne preseneča. (smeh) Skratka, na tem tekmovanju sem odstopil. In kaj mislite, kdo je zmagal? Bojan Križaj. Čudno, a ne?