Andraž Purg

Toplino, domačnost in ljubezen je mogoče čutiti v njenem domu. Prijeten vonj pomladnega šopka na mizi se prepleta z vonjem dišeče kave na mizi, ob njej slasten sadni kruh, na steni fotografije vnukov, o katerih pripoveduje s prav posebnim žarom. Spoštljivo pozornost privablja stara krušna peč, v kateri peče razne vrste kruha in potice. Ob hiši nudi senco krošnja lipe, ob njej je urejen vrt, blizu je kapelica, vse naokoli prostrani gozdovi in travniki, po katerih se pasejo ovce, ki so, doda hudomušno, še kako dragocene samohodne kosilnice. Pri rosnih dvajsetih letih je Karolino, ki je odraščala v Velenju, ljubezen do moža Toneta pripeljala na to visokogorsko kmetijo na Boharino. V tem okolju je s svojim delom, znanjem in srčnostjo pustila močan pečat. Poleg tega, da vodi dopolnilno dejavnost na kmetiji, je bila vrsto let predsednica Društva kmetic Zarja, ponaša se z nazivom slovenska kmetica leta, širša javnost jo pozna po vlogi gospodarice v televizijski oddaji Kmetija. Je dejavna članica Župnijske karitas Zreče, obiskuje bolne in ostarele, prav tako sodeluje pri humanitarnih dogodkih. Lokalna skupnost njenih prizadevanj ni prezrla, zato je letošnja prejemnica srebrnega grba Občine Zreče.

Andraž Purg

»Če bi mi kdo pred 45 leti rekel, da bom delala na kmetiji, pekla kruh sredi noči in vodila izobraževanja na kmetiji, bi ga poslala na zaprti oddelek vojniške psihiatrične bolnišnice,« v šali poudari zgovorna, srčna in temperamentna Karolina, ki jo domači in prijatelji kličejo Dragica.

Bili ste mestni otrok. Odraščali ste v Velenju, kjer ste se tudi zaposlili. Toda kmalu ste pisarniško delovno okolje zamenjali za strme bregove na Boharini.

V Velenju sem delala v računovodstvu. Želela sem se izobraziti za pedagoški poklic, vendar nisem dobila štipendije, zato sem se odločila za ekonomijo. Priznam, da selitev iz mesta na podeželje ni bila najbolj preprosta, vendar sem se ob podpori moža Toneta hitro prilagodila. Veste, Zreško Pohorje mi ni tuje, saj so v tem okolju živeli moji predniki. Moja mama je še živeča hči Jožefa Kropeja, enega od 20 zreških talcev. Zato sem v te kraje hodila na počitnice. Tu sem spoznala moža.

Zaljubila sta se že v srednješolskih letih. Menda sta bila oba navdušena športnika.

Povezal naju je šport, še nekaj let nazaj smo s prijatelji rekreativno igrali košarko v Zrečah. Res je, da sva postala par že v srednješolskih letih, zelo mlada sva se poročila, osemintrideset let je že od tega. Ko sem prišla na kmetijo, je mož nekaj let še hodil v službo, po rojstvu drugega otroka je ostal doma tudi on, saj dela na kmetiji nikoli ne zmanjka. Naša je gorska in hribovita, povprečen naklon je 63 stopinj, zato kosimo še ročno.

Andraž Purg

A ste se kljub obilici dela odločili, da boste imeli vnuke v varstvu do njihovega tretjega leta. Zato ste kupili voziček za dvojčka.

Nekateri so se mi smejali, a nakup vozička za dvojčka se je izkazal kot odlična odločitev. (smeh) Imam tri vnuke. Tinkara je stara že deset let, vnuka Brina in Luka sta štiriletnika. Preden sta šla v vrtec, sem ju imela v varstvu sočasno, v vozičku sem ju vozila do njive, v njem sta spala na svežem zraku. Neizmerno sta uživala v naravi in med živalmi. Menim, da je to najbolj dragocena popotnica, ki jo lahko daš otroku. Vsi trije vnuki so zelo navezani na naju. Hči Tadeja z družino živi v Vitanju, sin Rok z družino živi doma in bo kmetijo tudi prevzel, najmlajši sin Uroš, ki se bo letos poročil, živi v Slovenskih Konjicah. Torej so vsi trije blizu doma in blizu drug drugega.

Uvodoma ste dejali, da ste želeli postati učiteljica. Nekako ste si to željo uresničili, saj že vrsto let izvajate izobraževanja o peki kruha in potice v krušni peči. Kakšno je zanimanje?

Precejšnje. Vodim delavnice peke v krušni peči tako za osnovnošolce in osebe s posebnimi potrebami kot tudi za odrasle. V tem delu neizmerno uživam, pripravljam jih spomladi in jeseni. Udeležence na svojem domu učim peke vsaj dveh vrst potic in več vrst kruha, med katerimi je najbolj priljubljen sadni. Nekaj posebnega je tudi sončnica, ki jo ob gobovi juhi, ki jo mimogrede skuham, tudi pojemo. Udeleženci delavnic vse slastne izdelke odnesejo domov. Lepo je opazovati njihovo zadovoljstvo, ko jim uspe pripraviti svoje dobrote in potem pridobljeno znanje uporabljajo doma. Tovrstne delavnice so dragocene, ker na njih prenašam kulturno dediščino prednikov na mlade generacije. Zato verjamem, da te veščine naših babic ne bodo utonile v pozabo.

Andraž Purg

Da je vaš sadni kruh izvrsten, se strinjamo mnogi. Najbolj pomembna sestavina je ljubezen, poudarjate.

Zagotovo! Pa saj je pri vsakem delu pomembno, kakšen odnos imamo do njega, mar ne? Če ga opravljamo z ljubeznijo in v miru, se to odraža v izdelku ali storitvi. In to se zagotovo čuti oziroma okusi tudi v mojem sadnem kruhu. Vsak hlebec izdelam ročno, uporabljam le aparat za gnetenje testa. Pri meni nikoli ne velja rek manj je več. Vedno mora biti več, da je dovolj. To pomeni, da uporabljam več vrst sadja v večjih količinah. K dobremu okusu zagotovo pripomore tudi stara krušna peč na drva. Zelo sva se spoprijateljili v vseh teh letih, zato ne želim imeti druge. (smeh) Sicer pa veliko gospodinj pripravlja sadni kruh in vsaka ima svoj način priprave.

Vaš domači kruh se ponaša z znakom kakovosti Dobrote slovenskih kmetij, kar nekaj vaših izdelkov nosi znak blagovne znamke Okusi Rogle. Pečete ponoči. Je težko vstati ob enih ali pol dveh zjutraj?

Res je, da zadnja leta vedno težje vstajam sredi noči. Če čutiš ljubezen do dela, ni težko, pa naj se sliši še tako obrabljeno. Vendar je res. Čeprav delam, ko večina ljudi spi, sem hvaležna, ker imam do delovnega mesta le nekaj korakov. (smeh) Ko pridem v svojo delavnico, pozabim na vse tegobe, saj je delo svojevrstna meditacija. Slišim, da imajo nekateri krizo med drugo in četrto uro zjutraj, jaz sploh ne vem, kdaj minejo ure. Tako zelo sem osredotočena na delo, v katerem še vedno uživam. Tudi takrat, ko ni vroče le ob peči, ampak je tudi zunaj poletna vročina. Enkrat me je prijatelj vprašal, kako lahko zdržim. Vprašala sem ga, ali se sploh zaveda, koliko ljudje plačujejo za savno, medtem ko jo imam jaz zastonj. (smeh) Mož zjutraj dostavi kruh okoliškim vrtcem, zadružni trgovini v Slovenskih Konjicah, Termam Zreče in tudi številnim individualnim kupcem. Naročil je vedno več. Mož je malce hud – pravi, da bi zdaj, ko sem tik pred upokojitvijo, morala delati vedno manj in ne vedno več. (smeh)

Ali to pomeni, da vedno bolj cenimo lokalno in domačo hrano?

Z zadovoljstvom ugotavljam, da ljudje vedno pogosteje posegajo po domačih in lokalnih dobrotah. K temu so pripomogle tudi kmetijske zadruge, ki v sodelovanju z lokalnimi kmeti z raznovrstno hrano zalagajo police svojih trgovin. Ob tem bi izpostavila odlično sodelovanje s Stanetom Levartom, direktorjem Kmetijsko-gozdarske zadruge Slovenske Konjice.

Andraž Purg

Menda ste nekaj let delali tudi v kamnolomu?

Mož je imel obrt, nekaj let sva lomila pohorski skrilavec. To je bilo za oba naporno fizično delo. Na dan sva preložila tudi do tri tone kamenja. V času korone je povpraševanje po skrilavcu upadlo, zato sva prenehala delati, potekla je tudi koncesija, ki je nisva podaljšala. Kamnolom sva zaprla.

Že vrsto let ostajate zvesti Društvu kmetic Zarja, dva mandata ste bili predsednica, 16 let podpredsednica. Vaše delo so prepoznali v širšem slovenskem prostoru, saj ste leta 2017 prejeli naziv kmetice leta v izboru, ki ga organizira Zveza kmetic Slovenije.

Pogosto poudarjam, da sem ponosna kmetica in gospodinja, čeprav razmere še zdaleč niso rožnate. To ni poklic, ampak poslanstvo. Je način življenja, za katerega smo se pač odločile. V izboru so bili organizatorji pozorni predvsem na to, kako smo kmetice ob siceršnjem delu dejavne tudi v lokalni skupnosti. Zveza kmetic Slovenije kmetico leta razglasi 15. oktobra – na svetovni dan kmetic. Počaščena sem bila ob prejetem nazivu. Takratno medijsko pozornost sem izkoristila, da sem glasno in jasno opozorila na težave, ki v današnji družbi pestijo kmetice. In ni jih malo.

Kaj vas pesti? Kakšen je položaj kmetic v današnji slovenski družbi?

Ko so ukinili starostno pokojnino, je veliko kmetic ostalo brez prejemkov. Če na kmetiji ne ustvariš dovolj velikega katastrskega dohodka, kmetici ne pripada zavarovanje. To se je zgodilo meni. Zaradi prenizkega katastrskega dohodka so mi nameravali ukiniti kmečko zavarovanje in me zavarovati po možu. S tem se nisva strinjala. Vztrajala sva, da so mi priznali ožji obseg pravic iz zavarovanja. Veste, koliko bo znašala moja pokojnina? Borih 400 evrov. Potem je jasno, zakaj vidimo tudi 80 let stare branjevke na tržnici. Vsak dodatno zaslužen evro je dobrodošel. Res je, da se delo kmetic ne more ovrednotiti kot pokojnina, saj jih večina ne vplačuje v državno blagajno. A je ob tem treba poudariti, da so mnoge ob siceršnjem delu skrbele tudi za svoje bolne in onemogle starše. Menim, da bi lahko prejele nagrado za minulo delo. Po moji oceni imamo od 10 do 15 tisoč pridnih kmetic v Sloveniji.

Pravite, da so bila obdobja, ko sta bila z možem v finančni stiski. Ste kdaj razmišljali, da bi se zaposlili?

Če bi nama z možem bil najbolj pomemben denar, bi šla v službo in bi bila mirna glede prihodkov. Res je, da včasih nisva vedela, ali bova imela konec meseca dovolj denarja za položnice. Tri otroke sva izšolala. Zaupala sva, da se bo nekako izšlo. In se je. Pravijo – kar te ne ubije, te utrdi. Z možem že od začetka vse počneva skupaj, zato sva uspela premostiti tudi najtežje izzive. Tudi kot družina smo zelo povezani. Prav tako z moževimi brati in sestrami ter njihovimi družinami. Ob večjih praznikih se dobimo pri nas doma. Tako negujemo dobre odnose. To mi pomeni največ. Jaz sem pri 25 letih izgubila očeta, moji otroci so ga komaj poznali. Zato toliko bolj cenim pomen družine.

Zaupanje v življenje ste poglabljali tudi takrat, ko ste se soočali z zdravstvenimi izzivi.

Prvič sem zatrdlino na prsih zatipala, ko sem bila stara 27 let, nekaj let kasneje, ko se je rodila vnukinja Tinkara, ponovno. Takrat sem si rekla, kako hvaležna bi bila, če bi lahko spremljala njeno odraščanje. Odločila sem se, da bom hvaležna za vsak podarjen dan. Ljudje se vedno lahko odločimo, ali bomo osredotočeni predvsem na hvaležnost ali tarnanje. Vsak večer, ko grem k počitku, se zahvalim za vse dobro v življenju. Pri hiši imamo kapelo, ki jo je postavil tast v zahvalo, da je prišel živ iz nemške vojske. Ta kapela ima za naju s Tonetom globok pomen – veva, da sama ne zmoreva vsega in da je ob najtežjih izzivih nekdo z nama.

Si s Tonetom ob obilici dela znata vzeti čas tudi za sprostitev?

Vzameva si čas za kakšen podaljšan konec tedna. Nedolgo nazaj sva uživala na Krku. Na izlete in pohode rada vzameva s seboj tudi vnuke. Moja ljubezen do vnukov je neizmerna, druženje z njimi je zame najbolj prijetna sprostitev. Ko pridejo na obisk, spustim vse delo iz rok in se jim posvetim. Luka, ki živi doma, velikokrat samo zakliče od zgoraj, če lahko pride k meni, in takoj pozabim na vse …(smeh)

Pred leti ste kot stroga gospodarica sodelovali v priljubljeni oddaji Kmetija. Kako je produkcijska ekipa prišla do vas?

Po nekakšnem spletu okoliščin. Predstavniki komercialne televizije Pop TV so k sodelovanju najprej vabili mojo prijateljico Stanko Macuh iz konjiške občine. Vabila ni sprejela, a jim je predlagala, naj se obrnejo name.

Res so me poklicali po telefonu in povabili na pogovor, vendar sem se najprej zelo upirala. Po temeljitem premisleku sem le šla na sestanek s produkcijsko ekipo. Pogovor je bil zelo dolg in temeljit. Nisem imela treme, pogovarjali smo se sproščeno. Med drugim so preizkušali tudi mojo iznajdljivost. Nikoli nisem imela težav s komunikacijo, tudi z iznajdljivostjo ne. Očitno sem naredila dober vtis, saj so me čez nekaj dni ponovno povabili na pogovor. Povedali so mi, da se jim zdim zelo primerna za vlogo gospodarice, jaz pa sem se še kar obotavljala. Naposled sem pristala in podpisala pogodbo. To je bilo leta 2014, v času gospodarske krize, ko delo v kamnolomu ni več prinašalo dobrega zaslužka in je bil honorar nadvse dobrodošel. Tudi zato, ker smo imeli tisto leto hčerkino poroko.

V Kmetiji ste sodelovali tri sezone. Spomini na oddajo so, kot pravite, tudi grenki. Zakaj?

Predvsem zaradi neprimernega vedenja tekmovalcev oziroma kmetov. Ko so ugasnile kamere, so nekateri pokazali svoj pravi obraz – svojo neolikanost, preračunljivost, zahrbtnost in aroganco. Verjela sem, da bom lahko v vlogi gospodarice nanje prenesla del svojega znanja in izkušenj. Prvo sezono mi je to uspevalo, drugo in tretjo bistveno manj. Snemanja so trajala od jutra do večera. Dve leti sem se vozila na Goričko, eno leto v okolico Vrhnike. Pogosto sem bila utrujena. Enkrat sem celo zaspala na avtocesti, a se je k sreči vse dobro izšlo. Moram pa pohvaliti produkcijsko ekipo, bila je profesionalna, prijazna in ustrežljiva. Člani ekipe so me prosili, da bi nadaljevala sodelovanje, a me niso uspeli prepričati. Kakorkoli, sodelovanje v Kmetiji je bilo dragocena izkušnja s svojimi sončnimi in senčnimi platmi.

Vaši prijatelji in znanci pravijo, da vam tudi sočutje ni tuje. Da si znate vzeti čas za pogovor z ostarelimi in osamljenimi. Dejavni ste v dobrodelnih organizacijah.

Sočutje mi je bilo položeno že v zibel. Žal se ga ne da priučiti, to je nekaj, kar je prisotno v človeku ali ne. Zato mi ni bilo težko skrbeti za bolno taščo in kasneje za tasta. Pod nami živita starejša zakonca, ki ju rada obiščem, saj vidim, kako sta vesela obiska. Malce poklepetamo. Ni treba veliko, da komu polepšamo dan. Osamljenost pesti starejše, zato so hvaležni so za pozornost. Že skoraj tri desetletja sem dejavna v Župnijski karitas Zreče, 12 let sem bila članica Župnijskega pastoralnega sveta Zreče, 45 let berem berila in delim obhajila, obiskujem bolne in ostarele na njihovih domovih. Z možem sva 15 let vodila skupine, ki delujejo po načelu družina in življenje, prav tako sva pomagala pri organizaciji srečanj zakoncev jubilantov na Brinjevi gori. Pišem in berem tudi govore za pogrebe.

Mimo vaše domačije vodi planinska pot na Roglo. Sem slišala, da se pohodniki radi ustavijo pri vaju, ker sta gostoljubna in prijazna.

Veliko pohodnikov in ljubiteljev narave sva spoznala tako. Z nekaterimi se le pozdravimo in izmenjamo nekaj besed, z nekaterimi malce dlje posedimo, ob tem kaj prigriznemo ali popijemo. Mnogi so nama rekli, da so bili že marsikje, a takšne pozornosti niso bili nikjer deležni. Lepo je to slišati. Moj moto življenja je – ni pomembno, v kakšni hiši živimo, ampak koliko ljudi prijazno gostimo v njej. In še nekaj se mi zdi zelo pomembno.

Kaj?

Lepo bi bilo, da bi si vsakdo od nas prizadeval zapusti ta svet vsaj nekoliko lepši in prijaznejši, kot je bil, ko smo prišli vanj.

Andraž Purg