Arhiv NTRC

Mestna občina Celje ter občine Slovenske Konjice, Zreče, Vitanje in Vojnik vsako leto februarja z žalno komemoracijo obeležijo spomin na enega najhujših zločinov na Slovenskem tik pred koncem druge svetovne vojne, ko so nacisti v Grabnu pri Stranicah pred osemdesetimi leti obesili 99 domoljubnih Slovencev, enega pa ustrelili. Najmlajša žrtev je štela rosnih 16 let.

Nacistično maščevanje

S tem okrutnim dejanjem so se Nemci maščevali za akcijo, v kateri so 2. februarja 1944 partizani 2. bataljona Bračičeve brigade z mitraljezi prerešetali avtomobil najvišjega nacističnega funkcionarja celjskega okrožja Antona Dorfmeistra. Še preden so ga pokopali, se je general Rösener odločil za okrutno maščevanje, da bodo za enega Nemca obesili 100 Slovencev.

Tako so 12. februarja na Stranice pripeljali talce iz celjskega zapora Stari pisker, v katerega so že dan prej pripeljali tudi večinoma bolne in ranjene zapornike iz Maribora in Trbovelj, med žrtvami obešanja so bili tudi kmetje, delavci in obrtniki. Na Stranicah so jih obesili na jablane ob cesti, na posameznem drevesu je bilo obešenih po pet ljudi. Več ur so viseli, potem so jih sneli, slekli in sezuli ter zagrebli v grobova, ki so ju izkopali zaporniki. Nič krivi in nič hudega sluteči so bili žrtve nacističnega maščevanja. Maščevanja okupatorske sile, ki je vojno že izgubila.

Odločitve na Jalti

Na spominski slovesnosti v počastitev žrtev frankolovskega zločina je predsednica republike Nataša Pirc Musar v svojem nagovoru med drugim izpostavila širši simbolni pomen takratnega dogajanja – pomen začetkov urejanja mednarodnega povojnega sveta in 80-letnice konca 2. svetovne vojne. Februarja 1945 so se namreč na Jalti usklajevale prelomne odločitve o sojenju vojnim zločincem v Nürnbergu in delovanju Varnostnega sveta Združenih narodov. »Vzpostavilo se je zavedanje, da morajo biti najhujša dejanja zoper človeštvo kaznovana ter da sta za dolgotrajno stabilnost in mir nujna medsebojno zaupanje in sodelovanje. Na teh podlagah so se kasneje oblikovale sodobne norme mednarodnega in humanitarnega prava. Zato me zelo žalosti, da v trenutkih, kot je današnji, ko stojimo ob grobovih žrtev zločina, ljudje še vedno ne živijo v miru.«

Poslovilno pismo

Žrtve preteklih vojn so nam omogočile, da lahko živimo v lastni državi. Slovenci smo se, kot je še dejala slavnostna govornica, povezali vedno, ko je bilo to ključno za naš obstoj. »Znati moramo sodelovati, odpuščati, živeti v sožitju ter poskrbeti, da se vojno gorje na naših tleh nikoli več ne ponovi. Verjamem, da nam bo uspelo, ker nas povezuje skupno prizadevanje – to je želja za boljšo prihodnost naših otrok.«

Enako željo je v svojem srcu nosil tudi tu pokopan Franc Valte, ki je v poslovilnem pismu zapisal: »Najtežje mi je, ker moram zapustiti otroke, ki jih imam tako rad. Ko bi jih le še enkrat mogel videti, jih vsaj še enkrat poljubiti, lažje bi umrl. A to je nemogoče. Zato jih poljubljam zgolj v duhu in jim želim boljše življenje, kot sem ga imel jaz.«

Odgovornost vseh nas je, kot je še poudarila Pirc Musarjeva, da se civilizacijske vrednote branijo in ohranijo. »Zdaj je skrajni čas za enotnost in solidarnost. Skrajni čas je tudi za poenotenje Evrope, ki mora čuvati temeljne vrednote, na katerih je nastala, ter skrbeti za lastno prihodnost.«

Vence k spominskemu obeležju ob grobovih so položili tudi župani celjske, vojniške, konjiške, zreške in vitanjske občine – Matija Kovač, Branko Petre, Darko Ratajc, Boris Podvršnik in Andraž Pogorevc. (Foto: Andraž Purg)